knjigarna
SanjeDelaAvtorjiFestivalNovice

založba > avtorji > m > janez menart

avtorji
sodelavci
Nika Maj
Svetlana Makarovič
Jan Makarovič
Mojca Maljevac
Nelson Mandela
Jill Mansell
Manuel Manzano
Karl Marx
Tolovaj Mataj
Zdenko Matoz
Dalene Matthee
Neža Maurer
Colum McCann
Ian McEwan
Jon McGregor
Janez Menart
Tine Mihelič
Fran Milčinski
Frane Milčinski - Ježek
Vesna Milek
Walter Moers
Vida Mokrin Pauer
Greg Mortenson
Desa Muck
Haruki Murakami

Janez Menart

1929-2004

Janez Menart se je rodil 29. septembra 1929 v Mariboru, kjer je bila njegova mati gledališka igralka. Potem ko je hudo zbolela, se je družina preselila nazaj v rodno Ljubljano. Pri sedmih letih mu je umrl oče, v petnajstem letu še mati. Zaradi zelo skromnih razmer je že skoraj vse od začetka šolanja živel po internatih. Študirat je šel lahko samo zato, ker si je na preizkusnem izpraševanju pridobil eno od štirih za tisto leto razpisanih dijaških štipendij takratne Dravske banovine. Po končani klasični gimnaziji je leta 1956 na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika s književnostjo in iz svetovne književnosti. Po odsluženju vojaščine je bil več let sprva lektor, zatem dramaturg in slednjič vodja lutkovnega oddelka pri podjetju Triglav film. V tem času se je bil tudi poročil, dobil hčerko in se življenjsko uredil. Leta 1963 je zapustil film ter se štiri leta preživljal s pisanjem in prevajanjem. Zatem se je spet zaposlil, to pot kot urednik dramskega uredništva na RTV Ljubljana. Ker se vodstvu ščasoma ni zdel več povsem po politični meri, ga je po dveh letih degradiralo v dramaturga, zadnja tri leta na TV pa je moral preživeti kot prevajalec za tekoče potrebe. Leta 1979 je zato po svoji volji odšel za programskega vodjo knjižnega kluba Svet knjige pri založbi Mladinska knjiga in tam ostal do konca službenih let. 
 
V letih od 1963 do 1969 je bil tajnik, podpredsednik in predsednik Društva slovenskih književnikov. V teh letih, kakor tudi še v času osamosvajanja je bil kulturno-politično precej aktiven in je sodeloval pri decentralizaciji pisateljskega društva, oživitvi in poslovenjenju predvojnega jugoslovanskega PEN-kluba, poslovenjevanju televizijskih programov, še zlasti dnevnika, nadalje pri blokiranju uvedbe skupnih programskih jeder in pri zavračanju za narodnost pogubno nevarnih ustavnih amandmajev, slednjič pa še pri pisanju tako poimenovane “pisateljske ustave”.
  
Kot književni ustvarjalec je Janez Menart poleg pesmi in pesniških prevodov, ki predstavljajo najpomembnejši del njegovega literarnega delovanja, ter poleg številnih ocen, člankov in mnogih drugih posegov v različne umetniške zvrsti, napisal osem scenarijev za kratke lutkovne filme, opremil s spremnim besedilom devet kratkometražnih filmov, napisal scenarija za dve celovečerni TV oddaji, za TV priredil in predelal vrsto slovenskih in tujih dramskih del, prevedel tri angleške renesančne drame v verzih, dva biografska romana, eno biografsko delo. Kot knjižni urednik je izdal 16 antologij in knjig slovenskih pesnikov. Iz raznih jezikov je prevedel in tiskal več kot štirideset tisoč verzov raznih pesnikov, od tega v knjižni obliki izbore ali zaključena dela Byrona, Coleridgea, Krkleca, Viteza, Shakespeara, Villona, de Musseta, Préverta, Burnsa, Bloka, Hugoja, de Lamartina - večino teh v več ponatisih in razširitvah. Zelo pomemben je tudi pesnikov prevajalski prispevek v “Antologiji angleške poezije” (1988).
  
Glavno področje Menartovega umetniškega delovanja pa je seveda predstavljalo njegovo izvirno pesniško ustvarjanje. Pesmi je začel resneje pisati že s petnajstimi leti in prve natise dočakal v zadnjih dveh dijaških letih. Sledilo je objavljanje v zmerom širšem krogu literarnih glasil in po radiu. Leta 1953 je skupaj s prijatelji Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Tonetom Pavčkom izdal pesniški zbornik “Pesmi štirih”, ki je naletel na izjemen odmev in tako Menartove prijatelje kot njega samega dvignil med priznane pesniške ustvarjalce. Že dve leti zatem je izdal svojo prvo samostojno zbirko “Prva jesen”, tej pa so leta 1960 sledili “Časopisni stihi”, leta 1963 lirična avtobiografska pesnitev “Bela pravljica” in močno razširjen izbrani ponatis vseh prejšnjih zbirk pod naslovom “Semafori mladosti”, ki je doživel dve izdaji. Petnajst let zatem je Menart izdal svojo doslej najboljšo zbirko “Pod kužnim znamenjem” (1977), ki je že po dveh mesecih izšla še v dotisu dveh tisočev izvodov, že poldrugo leto zatem pa skupaj z vsemi drugimi zbirkami, ponatisnjenimi v celoti in s komentarji, še svoj tretji natis v skupni zbirki “Statve življenja”, ki je tudi doživela tri naklade in osem tisoč izvodov naklade (1979, 1979,1981). Malo pred slovensko osamosvojitvijo je izšla še Menartova narodno-zgodovinsko nadahnjena knjiga pripovednih pesmi pod naslovom “Srednjeveške pridige in balade”, ki predstavlja do konca zaokroženo tematiko iz zbirke “Srednjeveške balade”, ki jih je pesnik izdal že leta 1973. K tem - če jih naj tako poimenujemo - “nosilnin” zbirkam je potrebno prišteti še celo vrsto izborov, med katerimi je treba omeniti za mladino prirejeni izbor njegovih pesmi v uredništvu Ivana Bizjaka in z naslovom “Pesnik se predstavi”, ki je dočakal tri ponatise, in pa izbor iz leta 1989, ki je pod naslovom “Stihi mojih dni” izšel pri Prešernovi družbi kot njena redna knjiga in v nakladi trideset tisoč izvodov. Na koncu vseh teh navedb je treba omeniti še jubilejni izbor (v uredništvu Marijana Brezovarja), ki ga je založba Mladinska knjiga izdala v počastitev pesnikove sedemdesetletnice.
  
Poleg doslej omenjenega kaže o Menartovem pesniškem delu navesti še nekaj zanimivih podatkov. Nad štiristo njegovih pesmi je prevedenih v en ali drug od 17 jezikov, polovico teh prevodov pa je izšlo celo v samostojnih izdajah. Nadalje je omembe vredno še dejstvo, da je nad sto Menartovih pesmi, ter izvirnih in prevedenih šansonskih besedil tudi uglasbenih in nekaj, ne tako redkih, posnetih tudi na plošče ali kasete.
  
Za svoje umetniško in kulturno delo je Janez Menart prejel veliko priznanja tako s strani bralcev kot s strani uradne javnosti. Med drugim so ga počastili z nagrado mesta Ljubljane, z Župančičevo nagrado in z dvema Sovretovima nagrada, leta 1979 pa je dobil tudi.
  
Razen tega je bil leta 1983 izvoljen za izrednega, in leta 1987 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, najuglednejše slovenske znanstvene in umetniške ustanove.
 
Janez Menart je umrl 22. januarja 2004. 

Bile so svetle sanje in prešle,
zdaj je življenje takšno, kakor je.
 
Pravice ni in je nikdàr ne bo,
velike ribe zmerom majhne žro.
 
Svobode ni – svoboden je le duh,
a duh je v mesu, ki presnavlja kruh.
 
Resnica je – a v vseh stvareh tičí
takó globoko, da se v njih zgubi.
(...)
 
(Polnoletnost)

Janez Menart
seznam del
seznam projektov
iz medijev o avtorju