Vladimir Nabokov

1899-1977

Vladimir Vladimirovič Nabokov se je rodil 22. aprila 1899 v St. Petersburgu, v aristokratski družini z liberalnim prepričanjem. Njegov oče, Vladimir Dimitrijevič, je bil glasen nasprotnik antisemitizma in eden od voditeljev takratne opozicije. V času revolucije je bil kratek čas zaprt, nakar je skupaj z družino emigriral v Berlin, kjer je bil leta 1923 na nekem političnem shodu ubit, medtem ko je skušal zaščititi govornika pred streli ruskih monarhistov. Družina Nabokov je bila znana po svoji visoki kulturi; med seboj so govorili v treh jezikih, ruščini, angleščini in francoščini, Vladimir pa je že kot otrok bral Wellsa, Poa, Flauberta, Verlaina, Tolstoja in Čehova. Ko se je družina preselila v Berlin, je študiral slovanske in romanske jezike na Trinity College v Cambridgu, kjer je leta 1922 tudi diplomiral. Naslednjih petnajst let je preživel v Berlinu. Denar si je služil kot prevajalec, učitelj angleščine in teniški trener. Rusko emigrantsko skupnost je navdušil s svojimi zgodbami, s poglobljenimi refleksijami o smrti in izgubah. Objavljal jih je pod psevdonimom Vladimir Sirin. Leta 1937 se je preselil v Pariz, kjer je spoznal pisatelja Jamesa Joyca in skladatelja Sergeja Rahmaninova. Tri leta kasneje je z ženo in s sinom odplul v Ameriko. Na univerzi v Harvardu je predaval književnost, uveljavil pa se je tudi v biologiji, in sicer kot strokovnjak za metulje. Leta 1959 se je preselil v Švico. Preminil je leta 1977 v Montreuxu.
 
Pomembnejša dela: Mašenka (1926), Lužinova obramba (1930), Darilo (1937), Vabilo na obglavljanje (1938), Resnično življenje Sebastiana Knighta (1941), Lolita (1955), Pnin (1957), Bledi ogenj (1962).  

Nabokov piše prozo na edini način, kot bi morala biti pisana, to je - ekstatično.

 
John Updike