Franjo Frančič

1958

Mladost je preživljal v vzgojnem zavodu, kjer se je izučil za galvanizerja. Leta 1979 je v Ljubljani diplomiral na Fakulteti
za socialno delo. Po končanem študiju se je med leti 1979 do 1986 preživljal s priložnostnimi deli, nato pa je postal svoboden kulturni delavec. Živi in ustvarja v Istri.


V slovenskem literarnem prostoru se je prvič pojavil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza,
njegovo prvo samostojno delo – zbirka kratke proze z naslovom Egotrip – pa je izšlo leta 1984. Doslej je izdal
že več kot trideset knjig, to so zbirke kratkih zgodb, romani, pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, k temu pa je treba pridati še radijske igre in dramska besedila. Njegova dela so prežeta z mladostnimi travmatskimi spomini in poznejšimi življenjskimi izkušnjami. V svojih delih Frančič teži k upodabljanju realnega življenja, odkrito in neposredno
govori o temah, ki po navadi ostanejo zamolčane. Junaki njegovih zgodb so praviloma ljudje, ki jih je življenje pahnilo
na rob, marginalci, izročeni na milost in nemilost ostalim.
Za njegovo pisanje velja, da ima poseben, samosvoj jezik, ki je pravzaprav preplet dveh slogov – verizma in liričnosti.
Z verizmom skuša čimbolj verno upodobiti realno življenje, z liričnostjo pa izraziti delež sanj in hrepenenja v njem.
Izdal je preko trideset samostojnih knjig, od katerih velja omeniti vsaj nekatere najpomembnejše: Egotrip (1984), Domovina, bleda mati (1986, prevod v nemščino 2005), Jeb (1988), Milostni strel, Orgija (1990), Rosa (1990), Bele smrti (1994), Poševni stolp v Pisi (1994), Škorpijonova balada (1996), Shizo (1998), In drugi (2001, prevod v nemščino 2004), Princesa in smrt (2003).


Frančič je prejel veliko nagrad in priznanj.
Za roman Domovina, bleda mati, ki velja za njegovo najbolj razvpito delo, je leta 1986 prejel nagrado Zlata ptica.
Leta 1989 je prejel nagrado za poezijo na natečaju tržaške revije Mladika.
Zbirka Dobro jutro, Charles Bukowski! je bila leta 1989 nagrajena na natečaju za erotično zgodbo.
Za zgodbo O princu, ki mu je počilo srce je dobil leta 2009 prvo nagrado na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji.



V zadnjih letih je bila vrsta njegovih knjig prevedenih v angleščino, nemščino, srbščino, poljščino, slovaščino,
albanščino …


Franjo Frančič se uvršča med najbolj kritične avtorje svoje generacije.

Verizem njegove pripovedi - verizem, porojen iz strašne stiske bivanja v umazanem in brezbrižnem svetu - cepljen na izrazito profilirano etično raven, ni samo šokanten, marveč zahteva celovitega bralca, bralca brez predsodkov.
Denis Poniž, iz spremne besede