Brane Frlic

1964 - 2001

Janez Ramoveš je o njem zapisal:
 
Koncertno dvorano sta omejevala dva prazna valjasta betonska silosa, vse skupaj je delovalo klavstrofobično.
Na stolu, nameščenem pod močno žarnico, ki je visela izpod zaprašenega ostrešja, je sedel godec. Opiti publiki, zbrani z nekim povsem drugim namenom, je kdove katerič ta večer igral na orglice isto pesem – Kroniko.
 
Godec, čigar predniki so se pisali Godec, ta enkratna in povsem upravičena zmes Franeta Milčinskega – Ježka, Roberta Johnsona in Stanka Benedika (slednji je bil eden od zadnjih izvirnih godcev v Poljanski dolini), je bil Brane Frlic.
Tradiciji starih ljudskih napevov, še vedno mezečih mu po žilah, je pripojil dvanajst taktov bluesa. Glasbo ameriških črnih sužnjev je preselil v okolje rovtarskih garačev pod Blegoš.
 
V hrapavih rokah ustna harmonika. Hipnotične, včasih begajoče oči nad bikovskim vratom.
In bikovski glas...

V PETIH MENUTAH
 
V petih menutah
sm se zalubu,
pa sm že misnu,
de ja bom dubu,
sm pism napisu,
ga hitar poslov,
se mi je zdil prov...
 
Je paršla nedejla,
sm kombi uzjev,
h ne sm se pelu,
sm zlo biv vesjev,
sm worglce špilu,
sm pismce piiv –
že na dvorišu sm biv.
 
Dala mi je kofe,
dala mi je smjetana,
dala mi je kekse,
dala mi je pir,
dala mi je vse –
sam sama sebe ne...
 
Se j bel prelep,
de be bel ris,
sm šov kar damu,
avtobus sm uzjev,
sm se pelu v Leskovca,
sm napisu ta bluz – 
če že ljubjezn je skuz.