Rudolf Sloboda

1938-1995

Rudolf Sloboda kot prozaist, dramatik, scenarist, pesnik in esejist sodi v vrh sodobne slovaške književnosti v drugi polovici 20. stoletja. Pripada generaciji, ki je vstopila v slovaško književnost v začetku 60. let. V svojih avtobiografskih delih problematizira t. i. večne resnice in relativizira vrednote, avtoriteto, Boga (kot metafizično avtoriteto), vero, osebno identiteto, svobodo in determinacije, ki tvorijo tematsko in noetsko stalnico njegovih del

Sloboda se je po prekinitvi študija filozofije na filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi odločil preizkusiti kot fizični delavec v različnih poklicih (v gradbeništvu, pri železnici, v rudarstvu). Po služenju vojaškega roka kmalu stopi na literarno sceno in se leta 1965 zaposli kot urednik Pionirskega časopisa, ves čas pa se redno pojavlja v periodiki in sodeluje z različnimi kulturnimi ustanovami (radio, televizija, različne založniške hiše). Leta 1986 se zaposli na Zavodu za umetniško kritiko in gledališko dokumentacijo v Bratislavi, kjer dela 5 let. Od leta 1990 do smrti oktobra 1995 (v poslednjem poskusu samomora) živi kot svobodni književnik.

Z bolečino sem se spomnil, kako sem se pred dvema letoma pustil sprovocirati hudobnim sosedom, ki so zmerjali mojo psičko Iris, in kako sem se enkrat zjutraj – 14. aprila 1987 – odločil, da jo bom pokončal. Skopal sem jamo in udaril psičko s sekiro po glavi. Iris ni vedela, kaj se dogaja. Odskočila je in mi zbežala z rano na čelu, pri čemer je oškropila zemljo s krvjo. Revica je bila tako prestrašena in nesrečna, da se ni znala orientirati in se je vrnila k meni. Videl sem, da je rana zelo globoka in da Iris nikoli več ne bo pes. Nekajkrat sem jo še udaril z ostrim delom, jo vrgel v jamo in v solzah zakopal.