Ana Politkovska

1958

Ime ruske preiskovalne novinarke in borke za človekove pravice, rojene leta 1958, si je svet zapomnil po njenih reportažah iz Čečenije, dežele, kjer so v tistem času izginjali številni novinarji in humanitarni delavci. Čeprav je tudi sama doživela izkušnjo aretacije in na poti v Beslan preživela poskus zastrupitve, je odločno nadaljevala z reportažami z vojnega območja in zapise o resnici protiterorističnih naprezanj ruske armade objavljala v ruskem tedniku Novaja gazeta. Za bogat novinarski in publicistični opus je bila Politkovska večkrat nagrajena. 

7. oktobra 2006, prav na Putinov rojstni dan, so jo zaradi njene nepopustljive kritičnosti ustrelili v dvigalu na poti do njenega moskovskega stanovanja.

Režiser Eric Bergkraut je na podlagi intervjujev z Ano, kjer spregovori o dogodkih v Čečeniji, posnel dokumentarni film Pismo Ani (2008). Ravnanje ruske politike v Čečeniji je ostro označila kot genocidno, njene reportaže s terena pa veljajo za najbolj smele poteze sodobnega raziskovalnega novinarstva. Pismo Ani je portret zadnjega obdobja njenega življenja, zlasti njene zagrizene in nepopustljive želje po odkrivanju resnice in poimenovanju krivcev za trpljenje nedolžnih ... Dokumentarec, vreden vaše pozornosti ... več.

7. oktobra 2006 je Rusijo in svet obšla novica, da so Ano Politkovsko našli ustreljeno v dvigalu na pragu njenega moskovskega stanovanja. Umorjena je bila iz neposredne bližine, dva strela sta bila izstreljena v glavo, en (kontrolni)  v hrbet. Tisti, ki so jo bolje poznali, so večkrat  dejali, da lahko njeno pisanje ustavi samo krogla.
- Miha Lampreht, iz Uvodne besede h knjigi Zadnji zapisi

Grozljivo je poročati v ozračju ustrahovanja. A vendar tega ne morem primerjati s tem, kar je doživela na primer Zalina ali ljudje v Beslanu. Smo na isti ladji. Svoje delo bom opravljala še naprej.
- Elena Milashina, ruska novinarka za časopis Novaya Gazeta, na okrogli mizi Zagovorniki človekovih pravic in svoboda izražanja

Kdor ne bere Ane Politkovske, ne pozna sodobne Rusije, njenega "konzerviranega brezzakonja" in njene najtemnejše strani - Čečenije. Njena smrtna obsodba, umorili so jo ravno na Putinov rojstni dan, je bila podpisana že zdavnaj. Predvsem zaradi njene nepopisne sle po resnici, s katero ni Kremlju prizanašala niti za trenutek. In Ano bi morali brati tudi diplomati, ki z neznosno lahkotnostjo mižijo pred vse bolj agresivno kremeljsko politiko. Kajti če bi jo brali, ruski tanki morda nikoli ne bi tvegali pohoda na Gruzijo, ki se je zgodil natanko štirideset let po zasedbi Prage.
- Branko Soban, komentator Dela, nekdanji dopisnik v Moskvi

Politkovska je uzrla najgloblje srce današnje Rusije, »rusko provincialno džunglo«, zato ji je treba prisluhniti in ji verjeti; v tej džungli je izginila, ker je hotela »živeti z resnico«.
- Drago Bajt, Radio Slovenija

... eden izmed redkih neodvisnih novinarskih glasov v Rusiji.
- STA

Zatiranje svobode govora, izražanja je doseglo svoj surov vrhunec v umoru pisateljice. Ana Politkovska v svojih delih ni pristala na laž; ta umor je srhljivo dejanje in hkrati napad na svetovno književnost.
- Nadine Gordimer

Kot vsi veliki raziskovalni novinarji je Ana Politkovska izpostavljala človeške resnice, s katerimi je na novo pisala uradno zgodovino. Še naprej jo bomo brali in se učili od nje, še leta in leta.
- Salman Rushdie

Nagrada Saharova je zato tudi posmrtno priznanje Nataliji Estemirovi, izjemni aktivistki Memoriala, ki so jo to poletje umorili v Čečeniji, pa novinarkama Ani Politkovski in Anastasiji Baburovi, etnologu Nikolaju Girenku, odvetniku Stanislavu Markelovu, aktivistom Faridu Babajevu, Zaremi Sajdulajevi, Makšaripu Auševu, Magomedu Jevlojevu in mnogim drugim, ki so bili umorjeni zgolj zato, ker so opozarjali na zlorabe, ki jih počne oblast. Ti pogumni ljudje so umrli zato, da bi Rusija končno le postala prava evropska država, kjer naj bi javno in politično življenje temeljilo na pravicah in dostojanstvu vsakega posameznika. Umrli so torej tudi za Evropo, saj je Evropa brez Rusije v bistvu nepopolna.
- Sergej Kovaljov, dobitnik nagrade Saharova
(v intervjuju za Sobotno prilogo Dela)