Nika Maj

1968

Nika Maj je psevdonim, pod katerim avtorica objavlja svoja dela od leta 2008. V tem času je izdala več mladinskih romanov in romanov za odrasle. Pri založbi Sanje so izšli Zmajev kralj (2008), Iskanje izgubljenega fanta (2009), Zapornik (2009), Kličejo me cigan (2011) in Klavec na oslu (2011). Romani imajo skupno arhetipsko osnovo, iz katere izraščajo raznolike in tematsko razvejane zgodbe, ki bralca pritegnejo s svojo numinoznostjo, čustveno nabitostjo in psihološko simbolno obarvanostjo. Zgodbe so rezultat avtoričinega raziskovanja delovanja nezavednega v človekovi psihi, s katerim se ukvarja, odkar je po doktoratu iz fizike leta 1997 prenehala z znanstvenim delom na področjih tekočih kristalov in jedrske magnetne resonance. Njeno življenjsko poslanstvo je, kakor sama pravi, skozi pisanje zarisati zemljevid ali v njem zapustiti vsaj sled, po kateri se bo lahko v globine duševnosti spustil vsak, ki bo začutil privlačnost neskončne prostranosti, magične lepote, mistične skrivnostnosti, pa tudi pogubnih slepil in zahrbtnih pasti sveta, skritega na notranji strani čutil.

 
»Zelo natančno se spomnim svojega prvega srečanja z animusom, ker ga pravzaprav že vse življenje podoživljam in predstavlja tudi osnovno gonilo moje ustvarjalnosti, mojega pisanja. Zgodilo se je v vrtcu, v času opoldanskega spanja. Prišel je na meji zavesti, kot izjemno globok in presunljiv občutek, po drugi strani pa popolnoma neizražena arhetipska podoba, ki je vabila k opisu, k zgodbi. Spominjam se, kako silno nezadovoljna sem bila takrat sama s seboj, ker mi osupljivo močne energije arhetipa ni uspelo opisati bolje; bila sem pač še otrok in moje izkušnje niso omogočale zajeti vse čarobne globine prikazane slike. Morda je bilo prav zaradi tega vse moje nadaljnje življenje podvrženo iskanju primerne zgodbe, opisa tistega fantastičnega občutka srečanja ljubimca iz drugega sveta.«
Iz intervjuja v Oni, marec 2011


Spremljajte avtorico na Facebooku.

Pisanje me je pripeljalo do tega, da razumem notranje vzgibe svojega življenja.
- Nika Maj za Primorske novice

A zakaj bi fantazijska literatura ponujala več kot računalniške igrice, zakaj ni nujno cenena in brez literarne vrednosti, in zakaj ni namenjena le tistim, ki niso dovolj resni za resno literaturo? Iz preprostega razloga: ker nam omogoča soočenje s samim seboj, s svojo podzavestjo in svojimi strahovi na najbolj subtilni ravni, tam, kjer se stikata zavedno in nezavedno, resničnost in iluzija, vesolje in sanje ...
- Nika Maj v kolumni