Uršula Ramoveš

1968

»Ljudje, ki stanujejo pod jelovim gozdom, so čudna in nenavadna bitja. Hitri, pa nestanovitni kakor voda in čas, potrpežljivi v trpljenju in trdovratnih zimah, razposajeni v veselih dneh in v silnih poletnih pripekah, veseli v ljubezni in pijači in v svojih navadah od začetka sveta; nezaupljivi do drugih ljudstev in ljudi iz doline in vračajo se v svoja bivališča kakor gozdna divjad - predvsem pa žive v svetlobi: s srcem, kakor da je bilo iztrgano iz samega sonca, veselim in žarečim - v petju in prijateljstvu.«

(Mihail Sadoveanu: Nehiforjeva žena)


»... očarajo subtilne modulacije glasu ..., ki se brez težav sprehaja po zvočnih poljanah brez instrumentalne spremljave. Konec koncev se v njenem glasu skrivajo leta študija solo petja. Je pevka, ki navduši z glasom kot instrumentom. A to nikakor ne pomeni, da bi lahko preslišali besede in njihovo sporočilnost. Oboje skupaj in presežni umetniški učinki samosvoje ustvarjalnosti so tisto, kar ponuja Uršula Ramoveš v času, ki ni ravno najbolj naklonjen navidez preprostemu rokodelskemu mojstrstvu.«

(Rajko Muršič)

Eden najlepših glasov, ki ga lahko ta trenutek slišite v teh krajih. Že zaradi njega se splača potruditi prek hribov in dolin.

Miha Mazzini


Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka 'ljudskih' pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.

Rajko Mušič, GM