Želite biti s Sanjami na tekočem?

Festivalski dnevnik, petek, 11. avgust

Sredine Sanje so bile čarobne, čeprav je vztrajno deževalo. Mogoče pa malo tudi prav zato.
Še malo zasanjano in ne povsem prizemljeno od kratkega pobega iz ljubljanske resničnosti, me je večer poezije Mile Kačič ujel popolnoma nepripravljeno. V najboljšem smislu. Pa ne toliko poezija sama – kot organizator imaš pač v glavi na desetine logističnih podrobnosti, in se na žalost le redko lahko popolnoma osredotočiš na vsebino dogodka – kot odziv obiskovalcev. Nekje spredaj se je v mali množici, zbrani pod nadstreškom, stiskala drobna gospa. Mimo čokatih ramen pred seboj je kukala na oder in ves čas tiho, sama pri sebi, ponavljala prebrane besede. Verze je očitno znala na pamet. Malo pred zaključkom večera se je mimo prizorišča na kolesu pripeljal bradat gospod, obstal, in me po nekaj trenutkih ganjeno pocukal za rokav: »Oprostite, a je to Mila Kačič … veste, čeprav nimam nobene knjige, njeno poezijo prepoznam kjer koli … da pa jo takole slišim, v centru mesta … « Na koncu je kupil zbirko pesmi in se nam zahvalil za lep večer.
Vedno znova me navduši moč besed in občudujem tiste redke srečneže, ki imajo poseben dar za ravnanje z njimi. No, čisto malo jim tudi zavidam, in tako so moji rokovniki, žepi plaščev, stene v stanovanju pa celo pomnilnik mobilnega telefona, polni od vsepovsod zbranih odlomkov, verzov in citatov. Kako veliko dandanes govorimo, ne da bi kaj pametnega povedali. In kako malo izbranih besed, četudi iz ust neznanca, po drugi strani včasih zadostuje, da ti popolnoma spodnesejo tla pod nogami, saj do potankosti ubesedijo občutek trenutka, ali pa obudijo že dolgo pozabljen spomin. Ob tem se spomnim na popevko Roberte Flack Killing me softly: » … I felt he found my letters, and read each one out loud …« Dva taka mojstra besed smo na Sanjah gostili tudi včeraj – Tomija Lorberja in Mateja Krajnca. Zvoki kitar in orglic so niz zdaj žalostnih in ganljivih, drugič veselih in hudomušnih, na trenutke celo (pre)drznih, vedno pa iskrenih avtorskih besed, zaokrožili v nadvse prijeten kantavtorski večer. Za konec pa še nenapovedan ognjeni šov … in obiskovalci so park Zvezda še enkrat zapustili z nasmehi na obrazih. Danes nas spet čaka večer živih in živahnih besed, tokrat v izvedbi ljubljanskih hip hoperjev. Na to, da se bo vreme izboljšalo, smo se počasi že nehali zanašati. Zdaj samo še upamo, da je med nami čim več tistih, pri katerih ljubezen do besed in glasbe premaga strah pred dežjem. »Naj lije z neba, na strehe in ceste, da nisem iz testa, gotovo že veste,« me je z davno pozabljeno otroško pesmico zadnjič v dobro voljo spravil Matej.
Nika Logar