NakupAvtorjiNoviceDelaKontakti

knjigarna > novice > vse novice

POGLEJ V VREČKO
 
vse novice
Bodite na tekočem z najboljšo svetovno in slovensko literaturo

Vaš e-naslov:
Roald Dahl 100 let!

Lepota, ki vseh se dotika

"Nevidni orkester je najbrž najboljša plošča slovenskega vokalnega džeza nasploh in ena redkih, ki se lahko brez sramu kosajo s podobnimi projekti v Evropi ali Ameriki."

Polet, 26.06.2008

Lepota, ki vseh se dotika
Piše Jure Potokar

MIA ŽNIDARIČ: NEVIDNI ORKESTER (SANJE 2008).

Da je Mia Žnidarič najboljša slovenska džezovska vokalistka, je pravzaprav že dolgo znano, kot je znano tudi, da posebne konkurence na tem področju pač ni – večina pevk, ki se je kdaj v tem nehvaležnem glasbenem žanru poskušala, je na koncu morala odnehati, kajti priložnosti za nastope in snemanja so redke, življenjska resničnost pa toliko bolj kruta in neizprosna. Prav zato sta še toliko večjega občudovanja in spoštovanja vredni pevkina predanost in odločnost. Kar toliko bolj velja, ker je z Nevidnim orkestrom, razkošno in lepo opremljeno ploščo, ki jo je pred kratkim objavila pri založbi Sanje, svojo predanost in odločnost skupaj z odlično vokalno in interpretativno kakovostjo, pa tudi z občutkom za izbiro pravih sodelavcev znova dokazala na zares najvišji ravni.

Drugače povedano, Nevidni orkester je najbrž najboljša plošča slovenskega vokalnega džeza nasploh in ena redkih, ki se lahko brez sramu kosajo s podobnimi projekti v Evropi ali Ameriki. Dobro, za glasbo, aranžmaje in produkcijo je imenitno poskrbel Miin življenjski sopotnik, pianist Steve Klink, zato pa so skoraj vsi sodelujoči glasbeniki na plošči domači (vseh je kar osemnajst, torej res za cel orkester, ki sicer ni čisto neviden in še manj neznan, a je zato ves čas zelo (blago)glasen), toda še pomembneje je, da so tudi besedila domača. Njihov avtor je najuspešnejši slovenski literarni ustvarjalec našega časa Feri Lainšček, ki ni samo imeniten pisatelj pogosto nagrajevanih in množično branih romanov, ampak tudi pesnik. In to pesnik s pretanjenim občutkom za ritem in melodijo, za pravo količino besed, ki v glasbi zaživijo svoje čisto posebno življenje, s primerno vokalno interpretacijo pa dobijo razsežnosti, ki jih na papirju najprej morda niti ne opazimo.

Pri Nevidnem orkestru, zbirki dvanajstih liričnih utrinkov, se mu je to še posebej lepo posrečilo, kajti besedila povezuje sicer komaj opazna, lahko bi rekel rahla »nevidna« nit, ki Miinim interpretacijam daje pridih avtobiografskosti, ne da bi jih obremenjevala s patetiko, zato pa so polna žlahtne nostalgije in melanholije po dobrih starih dobrih časih, v katerih so bile stvari še preproste in enostavno rešljive. Kot se pač zdi vsem nam, ko enkrat stopimo čez polovico življenja in smo polni pogosto bolečih, včasih pa tudi nepopisno lepih življenjskih izkušenj.

Zdi se mi, da je ves Nevidni orkester zasnovan okoli te nevralgične točke in da se točno tukaj skriva tisto, kar daje plošči še poseben čar, brezčasno univerzalnost in razkošno lepoto. Da se tukaj besede, zvoki glasbil in vokalna interpretacija ne le nevidno povezujejo, ampak da iz njih nastaja amalgam, ki presega sestavne dele in že po nekajkratnem poslušanju zbuja občutek, kot da gre za zimzelene melodije, za nekaj, kar že dolgo poznamo, a zelo redko slišimo.

Ja, vsaj za nekatere najuspešnejše skladbe z nove plošče Mie Žnidarič (recimo Z očetom, Nevidni orkester in Kam pojde ljubezen) se zdi, da bi lahko sodile v ne ravno veliko, zato pa toliko bolj žlahtno zakladnico najboljših slovenskih popevk iz časov, ko so jih zvočno oblikovali naši največji mojstri (Adamič, Sepe, Rijavec), besedila pa (pogosto mimogrede v bližnji kavarni) pisali pesniki, kot sta Gregor Strniša in Svetlana Makarovič. S temi pomembnimi razlikami, da so aranžmaji vendarle veliko bolj džezovski, skladbe veliko daljše, v njih pogosto izstopa vsaj eden, če ne celo več solistov in da jih s svojim mehkim, gibkim in čustveno bogatim glasom poje Mia Žnidarič. Da jih poje na čisto poseben, samosvoj način, katerega kredo morda najbolje ponazarjajo verzi iz uvodne Pesmi namesto zlatnika: Moj ljubi ve dobro, da vzamem/ si pesem namesto zlatnika,/ saj moje srce se napolni/ z lepoto, ki vseh se dotika.

In Nevidni orkester je poln lepote, ki bi se morala dotakniti vseh. Poln je besedne, zvočne in interpretativne elegance, za katero se v tem ubogem času vse bolj zdi, da je postala stvar preteklosti, razkošje, ki si ga ne moremo ali ne znamo več privoščiti. Mia Žnidarič vam ga ponuja odprtih rok. Nikar ga ne zamudite!

Vaša vrečka je prazna.

pogoji poslovanja klub Sanje

Lestvica najbolje prodajanih:

1. 95 tez

2. Ožarjeni kamen

3. Bolezen je nekaj drugega

4. Lahko pokukam v tvojo pleničko?

5. Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (2. zvezek)

6. Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (1. zvezek)

7. Alamut (English)

8. Mumin na Azurni obali

9. Rojeni za tek

10. Kako sta se skušala Butalec in Tepanjčan