 |
Delo, Književni listi, 15.4.2009 Ocene in vpogledi
Seks, ki spremeni življenje Ian McEwan: Na obali Chesil (On Chesil Beach). Založba Sanje, prevedla Suzana Tratnik, Ljubljana 2008
Besedilo enega od najodličnejših sodobnih britanskih avtorjev Iana McEwana, ki so ga v portretu v uglednem New Yorkerju mirno poimenovali novela, angleški časniki pa kot elegantno kratek roman, lahko pa bi mu rekli tudi kar komorni baladni roman, je postavljeno v julij 1962. Dvaindvajsetletnika na dan poroke. McEwan pove vse, kar je treba vedeti, v prvem stavku: »Bila sta mlada, izobražena, oba devičnika na to, svojo poročno noč, in živela sta v času, ko je bil pogovor o spolnih težavah preprosto nemogoč.«
Ian McEwan, »kronski princ« sodobne angleške proze si je po velikih romanih, Soboti, Amsterdamu, za katerega je prejel nagrado booker, in Pokori (vse tri premoremo tudi v slovenskem prevodu) privoščil delce, ki se na prvi pogled zdi neprimerljivo s kompleksnimi, ambicioznimi prejšnjimi naslovi, s katerimi je zaslovel kot velik prozni mojster, vendar pa natančnejše branje razkrije, da se ni pri tem početju nikakor odpovedal svojim siceršnjim pisateljskim strategijam. Avtor, ki prihaja iz »hleva« pokojnega profesorja in romanopisca Malcolma Bradburyja oziroma iz znamenitega magistrskega razreda kreativnega pisanja na univerzi East Anglia, je mojster zagatnega in nelagodnega; je forenzično razpoloženi raziskovalec netipičnih čustvenih stanj in še zmeraj briljira tako, da povsem navadnemu dogodku pripiše tako rekoč seizmični pomen in izpiše zgodbo, ki je trdovratno prepričljiva. V romanu Spokoritev oziroma Pokora, kot je bil naslov preveden v slovenščino, zgodbi o ljubezni in izgubi, tako na primer enkratna laž, porojena iz obsedenosti trinajsletnice po pisateljskem obvladovanju sveta, v hipu spremeni življenja treh ljudi.
Na obali Chesil postreže z drugačnim, a nič manj mogočnim spodmikom: tisto, kar zadržanima, nedolžnima ljubimcema dokončno spremeni življenje in zakrivi, da vse življenje preživita drug brez drugega, je po naključju malce ponesrečen prvi seks, ta droben dogodek dobi pri McEwanu kataklizmične dimenzije in preostanek zgodbe je le še prevpraševanje, razgrinjanje vzrokov, da se je zgodilo tako, kot se je, rentgeniziranje njune preteklosti in razpostavljanje družinskega ozadja, odnosov in vsega razrednega, v kar sta neuka ljubimca potopljena in iz česar izhajata. McEwan namiguje, da bi se vse drugače končalo, če bi se zgodba smela odvijati malce kasneje, v hedonistično intoniranih Swinging Sixties, veselih šestdesetih, ko si je mladezen upala privoščiti vse, predvsem pa drugačno svobodo. Edward in Florence o tem lahko le sanjata, saj sta še ujeta v pravila prejšnje dobe, ki so skorajda zapovedovala samoobtoževanje – Florence razmišlja o tem, da je frigidna in da je to nekaj neozdravljivega, Edward si daje opravka z mislimi na prezgodnji izliv.
McEwan v tekstu paradira s kirurško natančnostjo, ki se nikdar ne sprevrže v ironičnost, vešče se izogne tudi komedičnosti, ki se kar sama ponuja kot možnost zabavne pisateljske obdelave teme, šarmira pa predvsem s svojim sočutjem in mojstrskim počasnim slogom, z »ljubeznijo in potrpežljivostjo«, ki je v mladih letih ni premogel junak njegove pripovedi. V zgodbi Na obali Chesil se tako rekoč ne zgodi nič, a je vse še kako prepričljivo. Zgodba o univerzalnem pač.
- Igor Bratož
|
 |