Želite biti s Sanjami na tekočem?

Recenzija romana Bolšja palača v Delu

Palača Bonbon je Turčija v malem, pristni turški Minimundus ... Elif Shafak piše o svoji deželi kot o leglu Fortuninih ukan v zavetju nekoč veličastne palače Bonbon, v zavetju nekoč veličastnega cesarstva, v zavetju še vedno veličastne države ... Turški talent za ukano je en sam navdih; če se še niste prepričali na terenu, preberite Bolšjo palačo.
.

Delo, 12.06.2009
Piše: Smilja Štravs

Knjiga
Elif Shafak : Bolšja palača

Palača Bonbon je Turčija v malem, pristni turški Minimundus. Na mestu ruskega in armenskega pokopališča jo je zgradil ruski priseljenec Pavel Pavlovič Antipov za svojo duševno bolno ženo Agripino, potem ko se je v francoskem sanatoriju nenadoma začela spominjati mladostnih dni, ki sta jih z možem preživela v Istanbulu. Že začetna konstelacija s koordinatami Rusija, Istanbul, Francija (kamor se po smrti prvorojenke preselita ruska emigranta) nakazuje na zapleteno zgodbo o zgodovinskih sovražnikih, zaveznikih in prebežnikih, skoncentrirano med dve morji, dva kontinenta in nešteto vojnami. Bolšja palača je Turčija, použita v srčiki njenega bistva, Istanbulu. Roman, ki je pravzaprav nanizanka, ki se plete med stanovanji od številke 1 do številke 10, vmes pa se vrvica zatakne v sanatoriju, imenovanem frizerski salon. »Bolšja palača subtilno pooseblja grozno komedijo nezanimivih življenj,« je v časopisu The Guardian zapisal Isabel Montgomery.

Grozna komedija je sredstvo, prek katerega nam Elif Shafak poskuša predstaviti resnico o Istanbulu; resnico, ki je enkrat čista, ljubeča in sladka in ki drugič boli, smrdi in ima uši. Resnici o Istanbulu nikoli ne prideš do dna, ker gospa Tetka iz stanovanja številka 10 ničesar ni mogla zavreči. Vse je še tam, romani in dnevniki, omare in fotografije, ki sta jih v hiši pustila Pavel in Agripina. »Vendar predmeti nimajo lastnikov, če kaj, imajo svoje zgodbe.« Elif Shafak je pisateljica, ki ne prizanaša svojim rojakom in ki Istanbul, kultno prestolnico nekdanjega cesarstva in stičišče Vzhoda in Zahoda, mesto, odprto na vse štiri strani, izpostavljeno vsaki sapici, opisuje kot mesto brez krmila, brez tečaja. Mesto, ki se ne znajde med neštetimi naplavinami, ki so jih v njem pustili njegovi meščani. Tako kot so sapicam in naplavinam preteklosti izpostavljeni prebivalci hiše, ki je središče njenega literarnega mozaika.

Palača Bonbon je preplet raznolikih pripovedi o njenih stanovalcih in smradu, ki jih vse povezuje. Shafakova piše, kot bi pisala zgodbe iz Tisoč in ene noči, kjer se sleherni dan bije boj na življenje in smrt. »Pravimo, da je usoda bodisi slepa bodisi cipa. Če je slepa, ne ve, kaj komu deli, zato ne moremo pričakovati, da bo pravična. Če je cipa, pa tako nima nič opraviti s pravičnostjo,« piše v knjigi. Usoda mesta Istanbul je usoda mesta, ki ne skopari z usodami, ki je v svoji evropsko-azijski dvojnosti še bolj usodno in dramatično. Roman Bolšja palača je nenavadna zgodba o palači, ki je bila zgrajena kot biser, postala pa je kup smeti. Shafakova riše groteskno sliko današnje turške družbe, ki je po smrti očeta naroda Ataturka (1938) izgubila svoj kompas, če ga je sploh kdaj imela.

Turčija je neverjetna mešanica kultur in značajev, ki jo Shafakova, medtem ko analizira spolne zmožnosti moškega srednjih let v zvezi z mlado punco, ponazori z vprašanjem: »Zakaj preprosto ne priznamo, da ne moremo nadzorovati svojih življenj?« Takšna je Turčija, dežela, ki je ni mogoče nadzorovati, čeprav te na vsakem koraku motrijo policisti in varnostniki. Tako kot ni mogoče nadzorovati smradu v palači Bonbon in še manj dognati, od kje prihaja. Smrad je zaščitni znak palače Bonbon, tako kot obup in ljubezen, njene strasti in skrivnosti, ki jih ni mogoče doumeti, tako kot ni mogoče doumeti skrivnosti države, ki se imenuje Turčija. Kdo so pravzaprav Turki – nomadi, ki so iz svoje pradomovine v azijskih stepah v Malo Azijo prišli v 10. stoletju našega štetja, drzni bojevniki in jezdeci, potomci mongolskih plemen Tu-Kin, od koder izvira tudi njihovo ime – Turki.

Turčija je neverjetna mešanica plemen, razpetih med Evropo in Azijo, ki jih je na začetku prejšnjega stoletja združil narodni heroj Ataturk. Odtlej je Turčija vrtinec moči in žalosti, ki je ne razumejo niti Turki sami. Elif Shafak piše o svoji deželi kot o leglu Fortuninih ukan v zavetju nekoč veličastne palače Bonbon, v zavetju nekoč veličastnega cesarstva, v zavetju še vedno veličastne države. Vse, kar je določenega mogoče reči o Turčiji, je, da v njej ni nič določenega. Turčija je strastno predana ukani; nikoli ne veš, ali so bonboni, ki jih kupiš, sladki ali grenki. Nesporno je le to, da so bonboni. Tako kot Turčija tudi Istanbul še vedno išče svojo pravo identiteto in njegov šarm je prav v tem, da te nikoli ne bo mogoče določiti, še manj zdaj, ko je bil Istanbul izbran za evropsko prestolnico kulture za leto 2010. Turški talent za ukano je en sam navdih; če se še niste prepričali na terenu, preberite Bolšjo palačo. Ni nujno, da boste kaj razumeli.