NakupAvtorjiNoviceDelaKontakti

knjigarna > novice > vse novice

POGLEJ V VREČKO
 
vse novice
Bodite na tekočem z najboljšo svetovno in slovensko literaturo

Vaš e-naslov:
Roald Dahl 100 let!

Zakaj še zmeraj potrebujemo pošast komunizma?

Jela Krečič, Književni listi, Delo (21.10.2009) ... Manifest tako ostaja motor iskanja nove radikalne emancipatorne politike in prav zato komunistična pošast ostaja resnična moč, ki, kot kaže, še ne bo kmalu pojenjala.

Manifest komunistične stranke Karla Marxa in Friedricha Engelsa iz leta 1848 je še posebej v času sedanje svetovne finančne in gospodarske krize spet postal aktualen. Analiza kapitalističnega ustroja, kot jo najdemo v tem tekstu, namreč zelo dobro opredeli zagate tega sistema tudi v današnjem času.

Prav tako se ob nastali krizi povečuje potreba po artikulaciji politične in ekonomske alternative, ki bi protislovja obstoječe situacije odpravila. Če manifest dobro povzema ključne elemente kapitalizma, po drugi strani ostaja skepsa do Marxove vizije komunistične družbe, kot jo najdemo v manifestu. Premisliti velja, kakšna je relevantnost tega kontroverznega teksta danes? Kakšen je pravzaprav njegov status in domet? V čem bi lahko videli njegovo resnično moč? – Na ta vprašanja vsak skozi specifično perspektivo odgovarjajo vidni intelektualci Mladen Dolar, Jože Mencinger, Rajko Marušič, Slavoj Žižek in na svoj način tudi Janez Removeš v novoizišlem prevodu manifesta, ki ga je opravil in z opombami opremil Božidar Debenjak, pred kratkim pa izdala založba Sanje.

Pošast manifesta

Kontroverzni status komunizma je zaznal že sam Marx (1818–1883), ki ga je v manifestu opredelil kot pošast: »Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma. Vse moči stare Evrope so se zavezale za sveto gonjo proti tej pošasti (...)«. Mladen Dolar svoj prispevek posveti prav razčlembi te pošasti. Opredeli šest figur, ki segajo vse od začetne tihe grožnje, skrivne sile, ki izvira iz konfliktnosti socialne situacije 19. stoletja, prek pošasti, ki artikulira svoj program v manifestu, a zaradi tega ne zbuja nič manjšega strahu, do pošasti revolucionarne situacije leta 1848. Potem je tu pošast v obliki slabe vesti delavskega razreda, ki v 19. stoletju ni bil sposoben speljati revolucije, do uresničene oktobrske revolucije, ki se je sama prelevila v pošast in proizvajala nova družbena protislovja in antagonizme. Nazadnje je tu še pošast, ki se je kot prenovljena rodila iz sesutja komunističnih režimov.

Lahko bi dejali, da pošastnost komunizma iz manifesta zadeva dve ravni: najprej posredno raven udejanjene prakse, ki se je v socialističnih državah izkazala vsaj za problematično, drugič pa zadeva neposredno samo komunistično idejo, ki je že ob svojem nastanku burila duhove in se zdi strašljiva še danes. Kaj v tej pošastni ideji ostaja pomembno?
Marx je v precej zgodnjem obdobju kapitalizma artikuliral njegove ključne zagate: »Zgodovina sleherne dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.« V vsaki družbi imamo opravka z določenim konfliktom med vladajočimi in zatiranimi, ki ustvarja napetosti, ki vsako družbo napravi neskladno. V obdobju kapitalizma se ta konstitutivni družbeni konflikt bolj izostri, in sicer je to antagonizem med dvema razredoma: buržoazijo in proletariatom. Natančneje, po Marxu ima kapitalistični sistem rušilne učinke za cele populacije, okolje itd., kot se glasijo razvpiti odlomki manifesta: »Nenehni prevrat v produkciji, nepretrgano pretresanje vseh družbenih razmer, večna negotovost in gibanje ločijo buržoazno epoho od vseh prejšnjih. Vsa čvrsta zarjavela razmerja s spremstvom častitljivih predstav in nazorov vred se razvežejo, vsa na novo stvorjena zastarevajo, preden morejo zakosteneti. Vse trdno in stalno se razblinja, vse sveto je oskrunjeno in ljudje so naposled prisiljeni, da si s treznimi očmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne odnose.«

Ekonomija kot politično vprašanje

Prvi dosežek manifesta je torej v tem, da je izumil koncept družbenega antagonizma. Njegov drug pomemben prispevek, ki ni nepovezan s prvim, je, da je v določenem ekonomskem redu prepoznal politično vprašanje. Ekonomski sistem ni območje racionalnih, znanstvenih postulatov, ki ustrezno opisujejo ali usmerjajo razdelitev družbenega bogastva, pač pa temelji na določeni politični konstelaciji. Kapitalizem tako ni naravno stanje, kot so še pred kratkim zagotavljali zagovorniki neoliberalistične paradigme, ampak izhaja iz določene politične situacije in ima še kako resnične politične nasledke. Še več, kapitalizem lahko povežemo s specifično obliko nasilja, kot denimo utemeljuje Žižek v svojem premisleku. Če je bilo mogoče v komunističnih in totalitarističnih režimih locirati mesta in nosilce nasilja, je nasilje v kapitalizmu »objektivno«, sistemsko, anonimno, vendar ni zato nič manjše ali manj resnično. Samooplajajoča se cirkulacija kapitala, kot jo opisuje Marx, ni zgolj ideološka abstrakcija, ampak je tudi resnično stanje, ki neposredno prizadeva ljudi: »(...) usoda celega sloja prebivalstva in včasih celih držav je lahko v rokah 'solipsističnega' spekulativnega kapitala, ki svoj cilj profitabilnosti zasleduje z blaženo ravnodušnostjo do učinkov lastnega gibanja na družbeno resničnost,« zapiše Žižek.

Glas izključenim

Če strnemo, Marx v manifestu prvič poimenuje kapitalistično nasilje in iz konstitutivnega družbenega antagonizma potegne radikalne politične konsekvence. Teh ponovno ne gre prehitro iskati v Marxovih konkretnih idejah za praktično rešitev družbenih protislovij. Ključno pri manifestu je, da je dal Marx v njem glas tistemu delu prebivalstva, ki ga prej ni imel. Z drugimi besedami, družbenemu delu, ki je bil izključen iz politične skupnosti, je priboril pravico do aktivne participacije v njej. Tako v okviru razvitih zahodnih družb kot v celotni globalni konstelaciji še danes vztraja ta »del, ki ni del«, kot sodobne izključence poimenuje Jacques Rancière. Z drugimi besedami, med nami so še vedno izključeni in bistvo vsake emancipatorne politike, katere oče je Marx, je, da tem izključenim pribori mesto, glas, jim zagotovi politične pravice in upravičenost borbe zanje.

Glede sodobnih izključenih velja opozoriti še na eno Žižkovo poanto, namreč, da danes kapitalizem in lastniki kapitala prilaščajo skupno dobro, skupno lastnino, denimo naravne vire in jih tržijo, obenem pa se polaščajo intelektualne lastnine, torej nekoliko drugačnega skupnega dobrega in iz njega kujejo dobičke (za primer daje Žižek bogastvo Billa Gatesa, ki si ga je pridobil s privatizacijo kreativnosti in izumov intelektualnih delavcev). Prav ta poteza kapitala, da zaseže intelektualne dobrine, ki sodijo v polje javnega dobrega, med sodobno delavstvo umešča tudi intelektualce. Po Žižku torej obstajajo tri med seboj pogosto sovražne si veje delavcev; poleg materialnih in intelektualnih delavcev so tu še sodobni izključeni, denimo, imigranti. Prav zato je po Žižku Marxov poziv: »Delavci vseh dežel, združite se!«, danes še kako na mestu.

Pošast komunizma nam lahko zbuja nelagodje in njena strašljivost vztraja predvsem zato, ker so njeni nasledki v danem trenutku radikalno nepredvidljivi. A v isti gesti nas obenem zavezuje, naj ne privolimo v krivice, se pravi antagonizme, ki jih proizvaja vsak družbeni sistem. Manifest tako ostaja motor iskanja nove radikalne emancipatorne politike in prav zato komunistična pošast ostaja resnična moč, ki, kot kaže, še ne bo kmalu pojenjala.

Vaša vrečka je prazna.

pogoji poslovanja klub Sanje

Lestvica najbolje prodajanih:

1. Muzej nedolžnosti

2. Norveški gozd

3. Kaj lepega povej

4. Komunistični manifest

5. Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (1. zvezek)

6. Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (2. zvezek)

7. Osamosvojitev

8. Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj narodnoj armiji (eBesede)

9. Lahko pokukam v tvojo pleničko?

10. Sneg