Želite biti s Sanjami na tekočem?

Diskretno razkrivanje

PENELOPE FITZGERALD S KNJIGARNO PRVIČ V SLOVENSKEM PREVODU. NEPRETENCIOZNO ISKRENA PISAVA, OB KATERI SE VEDNO PORAJA VPRAŠANJE, KAKO JI JE LE USPELO.

DELO, Polet, 18.02.2010
Piše Alenka Vesenjak

Fikcija se rada hrani z zgodbami o novih ljudeh in idejah, ki jih v skupnosti najprej pričakata nezaupanje in nasprotovanje, toda na koncu, po vrsti prekucev, vsi vpleteni dojamejo plemenitost novosti. To so zgodbe s srečnim, pomirjujočim koncem. Najprej se zdi, da je roman Knjigarna britanske pisateljice Penelope Fitzgerald (1916–2000) ena takšnih epizod, a že po nekaj straneh je zaznati, da ni pri vsej stvari nič klišejskega. Nemara le to, da je dogajalni prostor umeščen v angleško severnomorsko mesto, ki ga je opazno zaobšel napredek.

Knjigarna sodi med prve romane Fitzgeraldove, ki se je pisateljski karieri posvetila šele po 60. letu, potem ko je odigrala vloge žene, mame in uslužbenke. Literarni kritiki ji na začetku, zavedeni z njeno biografijo, niso pripisovali prevelikega pomena, saj se njen gospodinjski imidž ni ujemal z vrhunsko, precej samoniklo poetiko, za katero je pozneje prejela tudi Bookerjevo nagrado. Potem ko je Fitzgeraldovi dvomljivce v svojem prvem pisateljskem zamahu vendarle uspelo prepričati z romani Knjigarna (Bookshop), Stran od brega (Offshore), človeški glasovi (Human Voices) in Pri Freddijevih (At Freddie's), so se literarni ocenjevalci nenadoma znašli v zadregi, saj jim nikakor ni uspelo jasno analizirati njenega ustvarjalnega postopka. V tem primeru so vedno uporabne metafore, prava se zdi ta, ki jo je v Guardianu objavil Sebastian Faulks: »Brati roman Penelope Fitzgerald je, kot da bi se šli peljat z nenavadnim tipom avtomobila. Vse je najboljše kakovosti, motor, karoserija in notranjost vam vlivajo zaupanje. Potem pa čez kakšen kilometer nekdo vrže volan skozi okno.«

Oceno lahko prilepimo tudi na roman Knjigarna, ki ga je za založbo Sanje prevedla Miriam Drev. Florence, gospa v srednjih letih, se odloči, da bi njen kraj potreboval knjigarno. Žal je ena redkih, ki se ji zdi ideja primerna, vsi drugi naseljenci imajo njen korak kot nepotreben, v najboljšem primeru pa se jim zdi vizionarski in drzen. Fitzgeraldova nato pred bralca postavi vrsto ekscentričnih likov, ki se zaletavajo v krajevno novost, medtem ko se jim Florence na videz trmasto in pokončno upira. Toda tudi protagonistka ni noben človeški presežek; neodločna je, tudi vrednotenje literature ji je nekoliko tuje. Tu se zgodi met volana, če se vrnemo k zgornji avtomobilski metafori. Fitzgeraldova pusti veliko praznega prostora za bralca, sam mora končati like in zgodbe, ona le spretno nastavi koordinate, ki jih, to je treba poudariti, vedno spremljata ironija in pritajen hehet. Kaj se zgodi s knjigarno, ki je kupce resno pritegnila le z dvema knjigama, priročnikom Zgradite si lastno tekmovalno barčico in Lolito Nabokova, je jasno. Protagonistka za seboj pusti v svoji iskrenosti že precej kruto 11-letno knjigarniško pomočnico Christine, skupino morskih skavtov in vse tiste, ki se imajo za nekaj več in za nekaj manj. Knjigarne in Florence ne bo nihče pogrešal, kraj se spet lahko zavije v svoj predvidljivi dolgčas.

Kljub naslovu romana se zdi, da obstoj plemenite ideje o knjigarni ni bil v središču pisateljičinega zanimanja, bolj alibi, da se je lahko posvetila vrsti psiholoških profilov. Njeno mojstrstvo je v zaznavi podrobnosti, v sunku vetra, premiku predmeta, pogledu, ki nadomesti besedo, in besedi, ki nadomesti odstavek.

In ne, napačna bi bila predstava, da je Knjigarna primerljiva s kakšno kičasto fabulo Čokolade, če že, potem si velja v misli priklicati Pekarno Mišmaš Makarovičeve.