NakupAvtorjiNoviceDelaKontakti

knjigarna > novice > vse novice

POGLEJ V VREČKO
 
vse novice
Bodite na tekočem z najboljšo svetovno in slovensko literaturo

Vaš e-naslov:
Roald Dahl 100 let!

Deseto leto vojne v Afganistanu. Čas je za Tri skodelice čaja. In za vrnitev domov

... če bi vodilni politiki sveta prebrali vsaj Američana Grega Mortensona in njegove Tri skodelice čaja, bi se njihov odnos do nesmiselne vojne proti terorju zelo hitro spremenil. (Branko Soban, Delo)

Deseto leto vojne v Afganistanu
Čas je za Tri skodelice čaja. In za vrnitev domov

DELO, 06.11.2020   


Škoda, da visoki vladni uradniki, zlasti tisti, ki svoje države in narode, ne da bi jih kaj vprašali, pehajo v nesmiselne vojne, tako malo berejo knjige. To velja za politike tako doma kot na tujem. O Afganistanu je bilo v zadnjih letih in desetletjih objavljene ogromno koristne literature. Po vseh knjigah seveda ni mogoče poseči, saj za to preprosto ni časa, toda če bi vodilni politiki sveta prebrali vsaj Američana Grega Mortensona in njegove Tri skodelice čaja, bi se njihov odnos do nesmiselne vojne proti terorju zelo hitro spremenil.

Sporočilo, ki ga je s svojo uspešnico svetu poslal Mortenson, nekdaj znani ameriški alpinist, je namreč zelo jasno. Vojna ne rešuje ničesar. Zgolj podira mostove in poglablja prepade. Spremembe prinaša samo znanje. Spoznavanje in priznavanje drugačnosti. Mortenson je to ugotovil tisti trenutek, ko je nekega dne v vasi Korfi na severu Pakistana, visoko pod Karakorumom, presenečeno ugotovil, da vaški otroci pravzaprav nimajo šole. Njihova učilnica je bila zamrznjena skalna polica nad vaškimi strehami, kjer je 82 premraženih otrok pod milim nebom vadilo to, kar jim je dan prej naročil učitelj, ki so si ga delili s sosednjo vasjo Mundžung. Takrat je sklenil, da bo tem otrokom sam priskrbel šolo. V Afganistanu in Pakistanu jih je zgradil že več kot petdeset. In s tem v trenutku osvojil tamkajšnje ljudi.

Prepričal je tudi Saida Abasa Risvija, verskega voditelja severnopakistanskih šiitov, ki je na odprtju ene njegovih šol dejal: »Ameriko prosim, naj se zazre v naša srca. Naj vidijo, da večina nas ni teroristov, temveč smo dobri in preprosti ljudje. Naša dežela je prepojena z revščino, ker ljudje nismo izobraženi ... Ta šola zdaj odpira pot iz teme, v katero smo sami zašli.«

Pobiti otroci

Greg Mortenson je sprva tudi sam podpiral vojno v Afganistanu. Ko pa je začel prebirati poročila o številnih civilnih žrtvah in ko je v begunskih taboriščih izvedel, koliko otrok je bilo ubitih, ker so po tleh pobirali rumene pakete, neeksplodirane bombe, na videz popolnoma enake rumenim vojaškim paketom s hrano, ki so jih v znamenje človekoljubja metala ta ista letala, je začel spreminjati mnenje.

Tako kot ga je že zdavnaj spremenil tudi italijanski zdravnik Gino Strada, ustanovitelj človekoljubne organizacije Emergency, ki ima bolnišnice in rehabilitacijske centre na vseh kriznih območjih sveta. Tudi v Afganistanu. V enem od pogovorov je razlagal, da ko je vodstvo Nata v Kabulu pred časom zmagoslavno sporočilo, da je bilo med bombardiranjem (znova) ubitih na desetine talibov, je svojim zdravniškim kolegom sporočil, naj se pripravijo, saj bodo v bolnišnice Emergencyja v kratkem pripeljali na desetine razmrcvarjenih žrtev Natovih »pravičnih« bomb. Pretežno otrok in žensk. In tako se je tudi zgodilo. Te stvari je sicer tudi sam preiskoval. Zbral je, denimo, podatke o več kot štiri tisoč pacientih, ki jih je skupaj s kolegi operiral v Kabulu, in dobil potrdilo: med njimi je bilo kar 93 odstotkov civilistov, od tega več kot tretjina otrok, mlajših od štirinajst let.

Lekcije iz zgodovine

Največja tragedija vojne v Afganistanu, ki je to jesen vstopila že v deseto leto, je, da se vsi vpleteni pravzaprav niso ničesar naučili iz zgodovine. Tod so se namreč opekli že najmogočnejši imperiji. Za časa Velike igre (Great Game) v 19. stoletju so jo tu grdo skupili Britanci. Afganistan je veliko pozneje postal pokopališče Sovjetske zveze. Zaradi, denimo, desetletne okupacije, ki se je začela leta 1979, je ves zahodni svet bojkotiral moskovske olimpijske igre leta 1980. Toda paradoks je, da so v Afganistanu zdaj prav vse tiste države, ki zaradi okupacije Kabula takrat niso hotele na igre v Moskvo. In zdaj tam izgubljeni boj bijejo tudi Američani s svojimi zavezniki iz Nata.

Britanci so leta 1842 med umikom iz Kabula proti Džalalabadu v pičlih nekaj dneh izgubili 16.000 častnikov, vojakov ter njihovih žena in otrok, pa je London kljub tej strahotni izkušnji danes spet v Afganistanu. Takratni pokol pri Gandamaku je preživel samo Thomas Alexander Souter. Po njem se danes imenuje glavno britansko oporišče v Afganistanu. Camp Souter. Britanci so pri Gandamaku doživeli enega najhujših porazov v zgodovini imperija. Toda Gandamaka se živo spominjajo tudi Afganistanci. Zanje je postal simbol svobode in zavračanja vsakršne tuje nadvlade. Zato ni naključje, da se ena najboljših četrti Kabula, kjer so danes tudi diplomatska predstavništva, imenuje po Vazirju Akbarju Kanu, voditelju afganistanskih upornikov, ki je pri Gandamaku tako krvavo potolkel Britance.

Osama bin Laden in Cia

Američani so v to vojno, ki nima nič opraviti z bojem proti terorizmu, ampak ima zelo očitne geostrateške interese – obvladovanje pomembne srednjeazijske soseščine (Iran, Pakistan, Indija, Kitajska, nekdanja sovjetska srednja Azija, Rusija) – pravzaprav vpeti že zelo dolgo. Dobra tri desetletja. Od sovjetske okupacije leta 1979. Takrat je Cia sama novačila, urila in financirala mudžahide za boj proti sovjetskemu imperiju zla.

V Cii so takrat hoteli, da bi križarski pohod proti Rdeči armadi vodil kateri izmed saudskih princev. Ker se jim načrti niso izšli, so se odločili za Osamo bin Ladna iz ugledne kozmopolitske družine Bin Ladnovih, ki je tedaj izdatno dotirala celo tako ugledne ameriške univerze, kot sta Harvard ali Yale. Osamo bin Ladna je za to nalogo osebno izbral princ Turki al Fejsal, tedanji vodja saudske obveščevalne službe. V Cii so bili nad njegovo izbiro navdušeni. Prav Osama je, denimo, leta 1986 nadzoroval gradnjo orjaškega kompleksa podzemnih predorov v afganistanskih gorah ob meji s Pakistanom. Projekt je velikodušno financirala Cia, po prihodu talibov na oblast pa sta jih potem bombardirala Bill Clinton (leta 1998), še bolj vneto pa kmalu za njim tudi George Bush.

Naftovod in heroin

Američane je Afganistan po zlomu Sovjetske zveze nehal zanimati. Nanj so postali pozorni šele po siloviti državljanski vojni, ki je na površje prinesla talibe, nekakšno nezakonsko dete Cijine afganistanske politike. Washington je s talibi sprva kar dobro shajal. Vse do leta 2000, ko so se začeli spori okrog načrtovanega naftovoda, ki naj bi ga ameriško podjetje Unocal iz srednje Azije čez Afganistan in Pakistan potegnilo do Indije. Dokončno pa jim je zavrelo, ko so talibi prepovedali sajenje maka. Cia je bila na nogah, saj je s heroinskimi dolarji, šlo je seveda za milijardne vsote, leta dolgo financirala svoje tajne proračune in operacije. Tudi v Vietnamu. Nekaj je bilo torej treba storiti. Direktor Cie George Tenet je v svoji knjigi At the Center of the Storm, denimo, zapisal, da je prav njegova agencija v bistvu vodila napad na Afganistan, in ne morda Pentagon, kot je bilo sprva videti v javnosti.

Dobro leto po začetku vojne zoper talibe je to potrdil tudi sam obrambni minister Donald Rumsfeld, ki je po pisanju Tima (januarja 2003) dobesedno ponorel, ko je jeseni 2001 izvedel, da njegovi možje ne morejo v Afganistan, dokler Cia ne bo pripravila terena za poseg. Ali povedano še drugače: dokler Cia tam ne bo poskrbela najprej za svoje posle. In za te skrbi še danes. Bob Woodward v svoji najnovejši knjigi Obamove vojne pravi, da je v Afganistanu danes še vedno skoraj tri tisoč Cijinih mož. Kaj počnejo, bržkone ne ve nihče, saj so varnostne službe po 11. septembru v ZDA postale nekakšna država v državi.

Dobri in slabi talibi

Pomembno je, da se Američani zdaj spet pogajajo s talibi. Zanimivo je, da ti stiki pravzaprav niso bili nikdar pretrgani. Takoj po 11. septembru talibi sploh niso zavrnili ameriške zahteve po izročitvi Osame bin Ladna in njegovih najzvestejših pomočnikov, ki so dozdevno pripravili napad na manhattanska dvojčka. Od Američanov so zahtevali le dokaze. Ker jih ni bilo, se Osame bin Ladna, o katerem je indijska pisateljica Arundhati Roy duhovito dejala, da ga je ustvarila Cia, lovi pa ga FBI, niso dotikali, čeprav jim zaradi nekdanjih zvez z Američani sploh ni bil pogodu.

Dialog torej je, kar je dobro. Kot da bi bili Američani prisluhnili Mihailu Gorbačovu, zadnjemu sovjetskemu voditelju, ki je leta 1989 zlomljeno in ponižano Rdečo armado potegnil iz afganistanskega pekla. Gorbačov je namreč v teh dneh znova posvaril, da Nato vojne v Afganistanu kratko malo ne more dobiti. Po njegovem mnenju bi moral Zahod vse moči usmeriti predvsem v demilitarizacijo Afganistana in politično spravo med tamkajšnjimi skupnostmi in političnimi frakcijami, ne pa da pod Hindukuš pošilja nove in nove vojake.

Toda tudi to je izjemno zapletena naloga. Američani so talibe zdaj razdelili na »dobre« in »slabe«. Med dobrimi se je, na primer, znašel nekdanji mudžahidski premier Gulbudin Hekmatjar, ki že dolgo slovi kot kralj heroina in morda tudi zato dobro sodeluje z Američani. Toda kako se bodo spravili s »slabimi« talibi, ki so si to oznako prislužili samo zato, ker zahtevajo takojšen odhod tujih okupacijskih vojsk iz Afganistana? Tudi ti so za pogajanja, a šele potem, ko pod Hindukušem ne bo več tujih vojakov.

Izgubljeni v Afganistanu

Po svoje je prav presenetljivo, kaj v tej nerešljivi afganistanski zgodbi počne Slovenija. Kakor da doma ni dovolj problemov, ki jih je treba rešiti. Odločitev o vstopu v afganistansko vojno je bila zagotovo najslabša od vseh, kar so jih vlade sprejele po osamosvojitvi pred skoraj dvema desetletjema. Slovenija je resda prostovoljno stopila v Nato, toda to še ne pomeni, da mora voljno in ubogljivo sodelovati v vseh nesmiselnih okupacijskih vojnah, ki so si jih omislili mračnjaški Bushevi neokonservativci. Članstvo v Natu ne more postati alibi za (ne)razmišljanje z lastno glavo.

Sredi oktobra je v Afganistan odšel nov kontingent slovenskih vojakov. Ti so konec meseca pod Hindukušem, daleč od doma, slovesno počastili odhod zadnjih vojakov JLA iz Slovenije. Vojakov okupatorske vojske. In pri tem pozabili, da s(m)o potem, ko s(m)o se končno rešili zadnjega okupatorjevega vojaka, pravzaprav tudi sami postali okupacijska vojska. Tokrat v službi ameriških in Natovih geopolitičnih interesov v širši srednji Aziji. In v službi politike, ki premalo ceni žlahtno poslanstvo Američana Grega Mortensona, človeka, ki ponuja najboljši recept za premoščanje prepadov z islamskim svetom.
Paradoksov nespametne slovenske politike je dovolj. Čas je za vrnitev domov. Za odhod iz Afganistana. In morda tudi iz Nata. Novi referendum o tej temi bi v zdajšnji krizi zagotovo uspel.

Branko Soban



***
Greg Mortenson, David Oliver Relin: Tri skodelice čaja. Poslanstvo enega človeka za širjenje miru … ena šola naenkrat
(Sanje, 2010)

Vaša vrečka je prazna.

pogoji poslovanja klub Sanje

Lestvica najbolje prodajanih:

1. Sončna ura

2. Punčka iz smetnjaka

3. Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj narodnoj armiji (eBesede)

4. Metro 2033

5. Prevarana Slovenija

6. Ožarjeni kamen

7. Zavzemimo denar

8. December Moon

9. Skrito povelje

10. Pikapolonica