NakupAvtorjiNoviceDelaKontakti

knjigarna > novice > vse novice

POGLEJ V VREČKO
 
vse novice
Bodite na tekočem z najboljšo svetovno in slovensko literaturo

Vaš e-naslov:
Roald Dahl 100 let!

Odgovor avtorjev na javno pismo gospoda Jožeta Zagožna

Odgovor gospodu Jožetu Zagožnu, Večerova priloga V soboto, 21. april 2012
 


Gospod Jože Zagožen je avtorjema knjige Prikrivanje, 3. dela trilogije V imenu države, očital nekatera podtikanja in laži, toda največjo laž je zapisal kar sam. Zavrnil je namreč navedbe, da je trgovec z orožjem, vendar dokument, objavljen v knjigi na strani 126, njegovo trditev postavlja na glavo. Kot direktor Uprave za logistiko Ministrstva za obrambo je podpisal vlogo za prodajo zajetne količine streliva na Hrvaško in za istočasen nakup drugega orožja enake vrednosti. Iz dokumenta je razvidno, da je Zagožen dejansko predlagal zamenjavo več kot 2600 artilerijskih projektilov večjega kalibra, ki so bili v sosednjo državo prepeljani s petimi tovornjaki, za dvanajst protioklepnih raket Fagot, dvajset indikatorjev optičnih motenj za lanserje teh raket in trideset čeških pištol. Vlogo za posel, vreden 514.000 ameriških dolarjev, je Zagožen podpisal 8. julija 1993, ko je veljal mednarodni embargo na izvoz orožja.
 
V imenu obrambnega ministrstva je leto dni prej, 30. julija 1992, podpisal tudi nenavadno pogodbo s podjetjem Tam Autotrading. Po njej je specialna brigada Moris iz Kočevske Reke v zameno za enajst  novih vojaških tovornjakov, ki so jih zaplenili nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi, prejela druga vozila in opremo (Prikrivanje, strani 133-135). V pogodbi je naveden pomenljiv člen, ki določa, da je treba »podatke iz te pogodbe in vse dopise v zvezi s to pogodbo varovati kot vojaško skrivnost in se ne smejo dati na vpogled nepooblaščenim osebam«. Toliko o trgovanju trgovca z orožjem, ki pravi, da to ni.
 
Glede poglavij o »odkritju« orožja na mariborskem letališču, katerih odlomke je objavila Večerova priloga V soboto, je g. Zagožen opozoril na manj pomembne podrobnosti. Če bi prebral pojasnilo na začetku knjige (stran 18), kjer je zapisano, da so posamezni dialogi in dogodki preurejeni in dramatizirani na podlagi uradnih zapisov in pogovorov z viri, se mu skoraj devetnajst let pozneje s tem ne bi bilo treba toliko mučiti. Priznal je sicer streljanje – za zabavo - na obrambnem ministrstvu, ki sva ga omenila avtorja. Pomembnejše pa je to, da je g. Zagožen ob predstavitvi knjige v Kinu Šiška javno potrdil svojo vpletenost v »odkritje« orožja na mariborskem letališču. Skupaj z Ludvikom Zvonarjem je bil namreč navzoč pri telefonskem pogovoru direktorja Orbisa Ivana Draušbaherja s šefom mariborskega VIS o omenjenem orožju. G. Zagožen je torej v tem poglavju igral majhno, epizodno vlogo. Bil je samo eden od tistih, ki so takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo obvestili, da se orožje nahaja na letališču.
 
»Takšna je vsa štorija«, je vehementno zaključil.
Ne bio držalo, g. Zagožen! »Vsa štorija« je za takratno slovensko vodstvo preveč sramotna, za branilce suverene in neodvisne BiH pa preveč boleča, da bi se lahko zadovoljili samo z njegovimi »pojasnili« - in se hkrati izgubljali v ugibanjih, kdaj in komu so se bolj tresle hlače, ko je nekdo s takšno ali drugačno pištolo streljal v rožo na obrambnem ministrstvu.
 
Kompleksno zgodbo povezano z mariborskim orožjem sva poskušala prikazati z različnih vidikov, tudi z mednarodnega. Letališče je bilo od jeseni 1992 tranzitna točka, prek katere se je iz Sudana za Armado BiH poskušalo pretihotapiti 130 ton pehotnega orožja. Strokovnjaki vedo, da brez vednosti oziroma tihe podpore velikih držav tako zahtevnega logističnega podviga ni mogoče izpeljati. ZDA so poskušale pomagati Izetbegovićevi vladi, čeprav so pri tem tudi same kršile embargo na izvoz orožja v države nekdanje Jugoslavije (več o tem Odprodaja, 1. knjiga trilogije V imenu države, stran 39). Nisva se mogla izogniti niti neprijetnim dejstvom, da so bili z operacijo Maribor povezani nekateri islamski skrajneži, med njimi Osama bin Laden (Prikrivanje, strani 284, 317). K temu, da je orožje obtičalo na letališču je največ pripomogel začetek tragičnih hrvaško-muslimanskih spopadov v BiH, pomenljivo pa je spoznanje, da je bil del slovenskega vodstva bolj naklonjen Hrvatom, del pa Muslimanom oziroma Bošnjakom.
 
Z mariborsko afero sta se ukvarjali dve preiskovalni komisiji Državnega zbora (Prikrivanje, strani 332-366). Kljub pomembnim ugotovitvam poslanci niso zmogli toliko državniške modrosti, da bi poročilo sprejeli in zgodbo zaprli. Zato sva se je lotila še midva - z novinarske plati, na podlagi številnih dokumentov in pričevanj. Bralci Večera intrilogije V imenu države, zlasti pa akterji sami, lahko presodijo, koliko sva se približala resnici.  
 
Z veseljem se bova odzvala tudi pozivu na sodišče, če bo to potrebno. Tja bodo namreč morale priti tudi priče, ki se že dvajset let izogibajo resnici o trgovini z orožjem.
 
Še to: ko doktor znanosti Zagožen pikolovsko išče napake v knjigi, bi lahko pravilno sklanjal vsaj priimek enega od naju. Napisati bi moral Šurca, ne Šurce.
 
 
Matej Šurc
Blaž Zgaga

Vaša vrečka je prazna.

pogoji poslovanja klub Sanje

Lestvica najbolje prodajanih:

1. Sončna ura

2. Punčka iz smetnjaka

3. Alamut (English)

4. Pikapolonica

5. Rdečelaska

6. Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj narodnoj armiji (eBesede)

7. Metro 2033

8. Zavzemimo denar

9. Ožarjeni kamen

10. December Moon