NakupAvtorjiNoviceDelaKontakti

knjigarna > novice > vse novice

POGLEJ V VREČKO
 
vse novice
Bodite na tekočem z najboljšo svetovno in slovensko literaturo

Vaš e-naslov:
Roald Dahl 100 let!

Nemanja Stjepanović: Hrvaški državljani Gotovino v večini doživljajo kot heroja

Intervju z Nemanjo Stjepanovićem, s katerim sta se pred izidom knjige Gotovina: stvarnost in mit pogovarjala novinar Matej Šurc in prevajalec knjige Tomo Barić Ravbar. Stjepanović je od leta 2005 novinar agencije SENSE, za katero poroča iz Haaga. Od prvega do zadnjega dne je spremljal sojenje hrvaškim generalom Gotovini, Čermaku in Markaču. Trenutno poroča s treh preostalih procesov, ki potekajo proti Goranu Hadžiću, Ratku Mladiću in Radovanu Karadžiću. V zadnjih letih je eden od predavateljev na Šoli tranzicijskega pravosodja v organizaciji beograjskega Fonda za humanitarno pravo.

Kako hrvaški narod doživlja Anteja Gotovino danes, saj v očeh slovenske pa tudi mednarodne javnosti velja za zelo kontroverzno osebnost?
Očitno je, da ga hrvaški državljani v večini doživljajo kot heroja. Pri tem v veliki meri na različne načine pomagajo domači mediji, ki v prvi plan postavljajo njegovo vlogo v operaciji Nevihta in pri tem zanemarjajo zločine, ki so bili pri tem storjeni. Prav tako, z redkimi izjemami, zanemarjajo vsak problematični del njegovega življenja. Pri tem pomagajo tudi politiki vseh orientacij; bodisi nacionalisti, ki ga brez zadržkov hvalijo, bodisi t. i. levičarji, ki s svojim postopanjem krepijo prevladujoči nacionalistični način razmišljanja. Ne nazadnje je pomagala tudi razsodba pritožbenega senata sodnika Theodorja Merona pri dvigovanju Gotovine na piedestal heroja.
 
Knjiga se v zadnjem poglavju in posebnem poglavju za slovensko izdajo precej ukvarja s končno sodbo Gotovini. Glede na to, da je bil Gotovina na prvi stopnji haaškega sodišča obsojen na kar 24 let zapora, na drugi stopnji pa oproščen in izpuščen, se pojavlja dilema, da se je morda haaško sodišče znašlo pod pritiski. Ali se strinjate s to oceno? Pod pritiskom katerih mednarodnih silnic ali držav naj bi se znašlo sodišče?
Oprostilna sodba prizivnega sodišča generaloma Anteju Gotovini in Mladenu Markaču je neobičajna na več ravneh. Prvič; nikoli do tedaj, v vsej dvajsetletni zgodovini, se ni zgodilo, da se prvostopenjska in drugostopenjska sodba tako razlikujeta, da pritožbeni senat zaključi, da so se dogajali sistematični zločini velikih razsežnosti v okviru kriminalne združbe z vednostjo državnega vrha, in da nato pritožbeni senat z nekaj zamahi vse to izbriše. Nato; nikoli ni pritožbeni zahtevek rešen tako hitro niti ni sodba na 1.400 straneh obrazložena na manj kot 60 straneh. Nesloga znotraj samega pritožbenega senata je tako vidna na prvi pogled. Dva od petih sodnikov sta v ločeni obrazložitvi uporabila jezik, ki do takrat v sodbah še ni bil uporabljen, nazivajoč "groteskno" držo sodniške trojice na čelu z Meronom. Ali se je sodišče znašlo pod pritiski in kako je prišlo do oprostilne sodbe, še ni znano. No, ve se, da so bile na WikiLeaksu objavljene pomenljive depeše ameriške ambasade v Haagu, kjer je sodnik Meron opisan kot "najbolj eminenten zastopnik napora ameriške vlade". Vemo tudi, da je med pritožbenim postopkom za hrvaške generale skupina pretežno ameriških pravnih in vojaških strokovnjakov dostavila pismo sodnikom, v katerem opozarjajo na "širše pravne implikacije" oprostilne sodbe Gotovini in Markaču in opozarja na "nevaren potencial, ki ga taka odločitev nosi". Ta "nevaren potencial", tako se razbere iz njihovega pisma, se nanaša  na del sodbe, ki se dotika granatiranja civilnih področij, česar se ameriška in vojske drugih velikih sil rade poslužujejo po vsem svetu. Odloča se torej o omejitvi razvoja mednarodnega prava, ki bi v prihodnosti lahko škodil številnim interesom ameriškega vojaškega lobija. Podobna stvar se je zgodila malo pozneje, ko je bil na pritožbeni instanci oproščen srbski general Momčilo Perišić, ponovno pod vodstvom sodnika Theodorja Merona.

O Anteju Gotovini je bilo napisanega že veliko; od tega, da je narodni heroj, do tega da je vojni zločinec. Ocena generala ni enoznačna, kako bi vi opredelili njegovo ravnanje? Ali je – vsaj za Hrvaško – glede na to, kaj vse je bil in kaj storil, bolj pozitivna ali bolj negativna osebnost?
Omejil bi se pri njegovi vlogi v operaciji Nevihta. Zavedam se, da je za nekatere heroj in proti temu nimam nič, vendar na določeni ravni. Na tisti, ki se odraža na legitimnem, vojaškem delu operacije, v kateri je bil osvobojen del Republike Hrvaške, v katerem je bilo storjenih veliko zločinov nad tamkajšnjimi Hrvati. Obstaja tudi druga stran medalje, v kateri se Gotovina izkaže bolj kriminalec kot heroj. Vodil je namreč vojsko, ki je, po mišljenju mnogih, vključujoč najmanj pet haaških sodnikov, povzročila uboje, neprimerno ravnala in deportirala krajinske Srbe, kradla in uničevala njihovo premoženje. Je etnično čiščenje Krajine herojsko delo? Morda za tiste, ki zagovarjajo zločine svojih sonarodnjakov, a takih je na Hrvaškem, v Srbiji in vsej regiji na žalost veliko.
 
Koliko je Gotovina kot vojaški poveljnik sploh lahko vplival na odločitve hrvaškega političnega vrha, kjer je imel glavno besedo predsednik Tuđman? Je bil torej Gotovina le zvesti izvrševalec Tuđmanove politike, katere cilj je bil znebiti se Srbov na Hrvaškem, tudi s silo, če je potrebno?
Po prvostopenjski sodbi Gotovini sta on in Tuđman sostorilca. Natančneje: v skupnem zločinskem naklepu, s ciljem trajnega pregona srbskega prebivalstva iz Krajine. Da, Gotovina je bil dosledni izvrševalec načrta, da se Srbi preženejo iz Krajine, a je – ne pozabimo – na Brionih, če že ne ob drugih priložnostih, prisostvoval izdelovanju tega načrta.  Tudi, če bi bil samo izvrševalec volje političnega vrha, bi lahko in bi moral zavrniti ukaze, katerih izvršitev bi lahko pomenila povzročitev krivic. To je obveznost vsakega vojaka na svetu, še posebno tistega z najvišjim činom. Moral bi torej izpolniti tisti del ukaza, ki se nanaša na osvoboditev okupiranega dela ozemlja, ne pa tistega, ki se nanaša na pregon civilnega prebivalstva.
 
Ali je končno število izgnanih in ubitih med Nevihto znano?
V prvostopenjski sodbi ni navedeno točno število žrtev operacije Nevihta, a v drugostopenjski se, kar je žalostno, žrtve skorajda ne omenjajo. Cilj haaškega tožilstva ni bilo ugotavljanje točnega števila žrtev, temveč, da se pokaže na obrazec – da so uboji sistematični na vsem prostoru Krajine s ciljem, da se preostanek Srbov, ki niso pobegnili v prvem valu, prestraši in izžene. Znano mi je, da nevladne organizacije na Hrvaškem in Srbiji opravljajo popis žrtev Nevihte in da bodo rezultati v doglednem času znani. Število ubitih civilistov med operacijo Nevihta je verjetno večje od tisoč.
 
Gotovina je bil po izpustitvi iz zapora na Hrvaškem sprejet skoraj kot nekakšen mesija. Če bi se spustil v politični boj, recimo za predsednika, bi imel veliko možnosti za zmago. Vendar se je povsem umaknil s političnega prizorišča in se posvetil lovu na tune na Kornatih. Ali menite, da je ta njegova odločitev iskrena, ali je dobil namig – morda prav od tistih, ki naj bi pripomogli k njegovi oprostitvi, naj se izogiba politiki?
Moram povedati, da se je Gotovina po vrnitvi iz zapora vedel veliko bolj dostojno od svojih sledilcev. Ni podpihoval nacionalističnih strasti, grozil z maščevanjem ali iskal krivcev za obsodbo. Bil je neobičajno tiho in (razen golega ugibanja) ni dajal vtisa človeka, ki bi bil zainteresiran za politiko. No, pred očmi je treba imeti, da je bil rok za ugovor na sodbo prizivnega sodišča leto dni in da mu v tem času ni bilo v interesu, da se na tak način izpostavi in izzove reakcijo haaškega tožilstva. Čas bo pokazal, ali bo ostal dosleden in se bo posvetil izključno podjetništvu ali pa se bo poskušal vključiti v politiko. Po mojem mnenju je prva možnost boljša zanj in za Hrvaško.
 
Kakšen je današnji status hrvaških Srbov na Hrvaškem. Kako njihov status de facto in de iure ureja hrvaška zakonodaja? Zadnji dogodki v Vukovarju kažejo na to, da vojne rane še zdaleč niso zaceljene.
Kadar je govora o Vukovarju, ne vidim želje Srbov, da se resnično integrirajo, niti želje okolice, da jih sprejme. Vukovar je dandanes nepomirljivo razdeljeno mesto in ni edino tako mesto v regiji. To je pač rezultat vojne. Ne živim na Hrvaškem in zato ne morem dati subjektivnega mnenja o položaju Srbov na Hrvaškem. Kar vidim od daleč, je, da so Srbi bodisi na njivi, torej večinoma starejši povratniki, bodisi v vladi. Zunaj teh dveh kategorij jih skoraj ni.
 
Ali hrvaška oblast spoštuje obljubo o vrnitvi nepremičnin hrvaškim Srbom?
Vem, da so še vedno težave z vračanjem premoženja, še posebno glede tako imenovanih družbenih stanovanj. Kar je bilo do zdaj vrnjeno, je bilo vrnjeno toliko, da se ljudje v veliki meri niso priselili nazaj. Takoj po Nevihti je bila sprejeta vladna uredba, ki je ljudem dala tridesetdnevni rok, da se vrnejo domov in tako dokažejo, da je imetje njihovo, v nasprotnem primeru bi lastništvo prešlo v roke hrvaške države. Pod pritiskom mednarodne skupnosti, predvsem Združenih držav Amerike, je bil rok podaljšan na 90 dni. Na osnovi tega je, da poudarim, prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je hrvaška vlada namenoma ovirala vrnitev Srbov. To je bil eden od pokazateljev zločinskega naklepa s ciljem, da Srbe za vedno preženejo iz Hrvaške, s poudarkom na "za vedno". Vladna uredba je bila nekje na začetku leta 1996 sicer preklicana, a je vseeno dala "dober" rezultat, tj. da se vrnitev Srbov omeji na minimum.
 
Kakšni so bilateralni odnosi med Srbijo in Hrvaško glede statusa hrvaških Srbov in ali je bilo med pristopnimi pogajanji zaznati kakšne pritiske s strani Evropske unije, da se tovrstno vprašanje de facto na nižjih ravneh začne reševati?
Nisem prepričan, koliko Srbija v položaju, ko si želi v EU, kjer Hrvaška že je, sploh lahko in si želi vztrajati pri vprašanju o statusu Srbov na Hrvaškem, predvsem z vidika bolj intenzivnega vračanja izgnancev. Vojne v našem prostoru se vedno bolj obravnavajo po  načelu "bilo pa prošlo"; ne dopuščamo, da bi nam težka vprašanja načenjala že tako krhke odnose. Bojim se, da bo tudi Evropska unija 'požegnala' zamolčevanje  bližnje preteklosti.  To se, med drugim, kaže v pomanjkanju pritiska Evrope na državne oblasti v regiji, da bi bolj zavzeto obravnavala vojne zločine pred domačimi sodišči. Primer kaže, da za zločine storjene med operacijo Nevihta na Hrvaškem ni bila izdana niti ena pravnomočna sodba. Bojim se, da je niti ne bo.
 
Kriza v Ukrajini postavlja tudi nekatere vzporednice med Srbijo in Hrvaško, češ Ukrajina je bila podobno kot Hrvaška napadena, Rusi pa so podobno kot Srbi agresorji. Vendar se pozablja, da je bila tudi Hrvaška kot zavojevalka vmešana v vojno v BiH. V kolikšni meri so torej takšne vzporednice z Ukrajino sploh smiselne?
V šali bi lahko rekli, da so vsi mednarodni konflikti med sabo podobni, a so vsi nesrečni, nesrečni na svoj način. Vsekakor so podobnosti med ukrajinsko krizo in vojno na Hrvaškem. Tu so nerešeni problemi iz preteklosti, nepripravljenost za kompromis, sosednja država, ki ji vlada diktator, sonarodnjaki, ki v velikem številu živijo na drugi strani meje, ozemeljske pretenzije in okupacija dela ozemlja, šibkejše države v spopadu. Potem smo imeli kozake tu, četnike tam. Ampak obstaja razlika, in sicer da nobena od strani ne izvaja zločinov z lahkoto. Seveda zločini so, trpi civilno prebivalstvo, toda ni široko uporabljanega obrazca, iz katerega se običajno razbere, da se zločini delajo po naročilu iz enega centra. Morda sem naiven, ampak prepričan sem, da so za to zaslužna mednarodna sodišča, ki so vzpostavila prakso takšnega ali drugačnega kaznovanja povodnikov in organizatorjev vojnih zločinov.  Resda Ukrajina in Rusija nista podpisnici Rimskega statuta in ne spadata pod pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, a menim, da si vseeno ne želita, da bi bili v očeh javnosti prepoznani kot strani, ki se poslužujeta sistematičnih zločinov.
 
Zanimivo je, da se zdijo odnosi med Srbijo in Hrvaško – kljub v vojni številnim nerešenim zadevam – celo boljši kot odnosi med Slovenijo in Hrvaško. Nerešena slovensko-hrvaška vprašanja zdaj sicer rešujejo na sodiščih. Ali menite, da odnose bremeni tudi trgovina z orožjem, med katero je Janša precej grdo odiral hrvaške kupce, ki so njuno potrebovali orožje? Zakaj politika obeh držav o tem bremenu še vedno vztrajno molči?
Vse države v regiji, predvsem Srbija in Hrvaška, so se konec osemdesetih in na začetku devetdesetih odpovedale svojemu antifašizmu in na oblast pripeljale bolj ali manj obskurne figure, praviloma nacionaliste in antikomuniste ali lažne levičarje. Oni so prvo izzvali vojno in se potem trudili, da sovražnosti zadržijo čim dlje. To je njihov način, da ostanejo na oblasti. Ta model je najbolj viden v Bosni in Hercegovini. Vrnimo se za 25 let v preteklost in videli bomo, da smo iz nekdaj bogate in perspektivne države, relevantne tudi v mednarodnih okvirih, ustvarili sedem majhnih državic, ki jih nihče ne opazi, dokler se ne znajdejo na kakšnem mednarodnem sodišču, bodisi zaradi genocida ali spora okoli nekaj kilogramov rib. V tem trenutku zgleda stanje brezupno. Gojim upanje, da bodo mladi, rojeni po vojnah, najbolje čim hitreje, spoznali neizbežnost novih povezovanj na področju nekdanje Jugoslavije. Seveda ne prej, preden med seboj ne razčistijo z bolnimi problemi iz bližnje preteklosti.

Vaša vrečka je prazna.

pogoji poslovanja klub Sanje

Lestvica najbolje prodajanih:

1. 95 tez

2. Ožarjeni kamen

3. Bolezen je nekaj drugega

4. Pravi obraz

5. Lahko pokukam v tvojo pleničko?

6. Sanje mojega očeta & Pogum za upanje (komplet)

7. Smrt za življenje

8. Dobra znamenja

9. Alamut (English)

10. Vstanimo, v suženjstvo zakleti! (1. zvezek)