Že tretja, tokrat grafično in tonsko znatno izboljšana izdaja Ježkovih šansonov, je danes pojem klasike v tej zvrsti. Štiriindvajset songov poje Ježek sam ob spremljavi pianista Maria Rijavca. Posnetki so nastali v nekaj borih snemalnih terminih spomladi leta 1972. Pobudo za snemanje je dala Julka Vahen, urednica na tedanjem Radiu Ljubljana. Zanimivo je, da naročilo za snemanje ni šlo po ustaljeni poti, saj ga tedanja glasbena redakcija ni želela podpisati, češ da ne gre za dovolj kakovostno produkcijo. Mlada urednica se je znašla ter snemanje izpeljala 'pollegalno', prek govorne redakcije. Brez odločnosti in vztrajnosti Julke Vahen ter tistih redkih, ki so jo podpirali, danes ne bi poznali osrednjega opusa prvega genija slovenskega šansona! Po mnenju mnogih je prav šanson ali, če uporabimo Ježkov izraz, song, tista zvrst, v kateri se najbolj razodeva kakovost njegove umetnosti.
V tej izdaji so songi na voljo v knjižici tudi v izvrstnem prevodu Oliverja Simsa.
Pesmim je dodana tudi Mama Morje - doslej maloznan posnetek, na katerem Ježek pripoveduje eno svojih malih zgodbic o pomembnih stvareh.
Tisti bog, ki še vedno nima telefona, da bi se mu kdo iz Slovenije zahvalil, ker nam je nekoč poslal Franeta Milčinskega - Ježka, velikega človeka, še večjega pesnika in veličastnega umetnika, ki mu ni bilo treba sedeti v skupščini in si s pihanjem na dušo nacionalne substance delati reklame za svoja dela. Balada o koščku kruha je umetnina. Uživajte njene drobtinice s spoštovanjem.