Prevod:  Irena Duša
Oblikovanje:  Boštjan Pavletič
Ilustracija:  Jasmin Talundžić
Lektoriranje:  Amelia Kraigher
Urednik:  Rok Zavrtanik

Osrednja tema romana Brez obraza je življenje ganskih (afriških) otrok z ulice. Roman se na družbeno angažiran način ukvarja z vsemi situacijami, nevarnostmi in pastmi, ki jih otrokom prinaša življenje na ulici, z začaranim krogom revščine in nasilja, ki obvladuje afriška mesta in prej ali slej potisne otroke na cesto ter dekleta v prostitucijo.

Zgodba se v žanru detektivke odvija okrog glavne junakinje, štirinajstletne Fofo, ki prav tako živi na ulici. Medtem ko se Fofo skuša izogniti izsiljevanju bodočega zvodnika, se sooči s skrivnostno in grozljivo smrtjo svoje sestre. Splet naključij jo pripelje v stik z nevladno organizacijo, ki skuša storiti nekaj konkretnega in praktičnega za otroke z ulice ter razvozlati omenjeni umor. Skozi lik Kabrie, urbane intelektualke iz srednjega sloja, ki je zaposlena pri tej nevladni organizaciji, se kažejo tudi druge plasti življenja v sodobni Akri, slike družinskih zgodb in odnosov, predvsem pa podobe iz življenja ganskih (afriških) žensk.

Ena od glavnih odlik romana je, poleg izvrstno izrisanih likov, kritika sodobne ganske družbe, ki še najbolj prihaja do izraza pri takšnih drobnih biserih, kot je na primer prizor popolne nemoči in frustracije na policijski postaji, kjer telefon ne dela, službenega avtomobila nimajo, predalu z zaupnimi dokumenti pa manjka ročaj. Kako je torej mogoče od vladnega aparata pričakovati kakršno koli pomoč, kot misli naivna Fofo, če pa ta sploh ne deluje?

Roman odpira pomembna in zapletena družbena vprašanja: Kaj storiti, da bi zmanjšali število otrok, ki živijo na ulici v ganskih (afriških) mestih? Kako jim pomagati? Kako sploh obravnavati ta problem? Nanje seveda ne more dokončno odgovoriti, lahko pa nam jih ponudi v razmislek.

Tisto noč sem lepo spala. Lepo sem sanjala. Včasih si želim, da bi me kdo objel, čeprav smrdim po ulici.