Prevod:  Katarina Draškovič
Prevod:  Tanja Ahlin
Lektura:  Mateja Dermelj
Urednica:  Tjaša Koprivec
Oblikovanje naslovnice:  Jerneja Rodica
Prelom:  Maja Čuk

Je mogoče, da lepega dne nenadoma izgubiš vse in se popolnoma sam znajdeš na ulici, brez kogar koli, ki bi ga lahko poklical in poprosil za pomoč? Brigitte ni bila brezdomka od nekdaj, temveč so jo v to pahnile nesrečne okoliščine šele v njenih srednjih letih. V svoji pretresljivi pripovedi nas popelje skozi svoje otroštvo, ki mu je vladala dominantna mati, nesrečno partnersko zvezo, zaradi katere se nazadnje znajde na cesti, in skozi vrtinec nesmiselnih administrativnih postopkov, neprijaznih uradnikov, krvavih pouličnih pretepov, drog, alkohola in neprijetnih zavetišč za brezdomce, ki se na trenutke zdi kot pravi začaran krog. Izkaže se tudi, da je takšna usoda še toliko hujša za ženske, ki so neprestano lahka tarča takšnih in drugačnih zlorab.

A čeprav mnogi za vedno ostanejo ujetniki življenja brez strehe nad glavo, se nekateri kljub vsemu uspejo znova postaviti na noge in zaživeti normalno življenje, za to pa potrebujejo predvsem močno voljo, veliko vztrajnosti in nekaj časa in prijateljske podpore.

Danes lahko jasno povem, da sem se na tisti črvivi klopi v starem puloverju sramovala svojega življenja. Sram me je bilo prositi za pomoč ljudi, ki so me poznali prej, ko sem živela normalno življenje. Počutila sem se preveč umazano in izgubljeno. Tako zelo sem se gnusila sami sebi, da nisem hotela prositi za pomoč.
Bilo je že prepozno, saj se nisem več imela rada. Marcovi udarci so mi zlomili telo in duha. Žalitve so ubile mojo upornost. Njegovi brce so uničile mojo samozavest in mi vzele vso energijo. Ker nisem imela več moči, da bi plavala, sem se začela utapljati. Tako sem 6. decembra 2003 postala brezdomka. …