Je mogoče, da lepega dne nenadoma izgubiš vse in se popolnoma sam znajdeš na ulici, brez kogar koli, ki bi ga lahko poklical in poprosil za pomoč? Brigitte ni bila brezdomka od nekdaj, temveč so jo v to pahnile nesrečne okoliščine šele v njenih srednjih letih. V svoji pretresljivi pripovedi nas popelje skozi svoje otroštvo, ki mu je vladala dominantna mati, nesrečno partnersko zvezo, zaradi katere se nazadnje znajde na cesti, in skozi vrtinec nesmiselnih administrativnih postopkov, neprijaznih uradnikov, krvavih pouličnih pretepov, drog, alkohola in neprijetnih zavetišč za brezdomce, ki se na trenutke zdi kot pravi začaran krog. Izkaže se tudi, da je takšna usoda še toliko hujša za ženske, ki so neprestano lahka tarča takšnih in drugačnih zlorab.
A čeprav mnogi za vedno ostanejo ujetniki življenja brez strehe nad glavo, se nekateri kljub vsemu uspejo znova postaviti na noge in zaživeti normalno življenje, za to pa potrebujejo predvsem močno voljo, veliko vztrajnosti in nekaj časa in prijateljske podpore.
Danes lahko
jasno povem, da sem se na tisti črvivi klopi v starem puloverju sramovala
svojega življenja. Sram me je bilo prositi za pomoč ljudi, ki so me poznali prej,
ko sem živela normalno življenje. Počutila sem se preveč umazano in izgubljeno.
Tako zelo sem se gnusila sami sebi, da nisem hotela prositi za pomoč. Bilo je že
prepozno, saj se nisem več imela rada. Marcovi udarci so mi zlomili telo in
duha. Žalitve so ubile mojo upornost. Njegovi brce so uničile mojo samozavest
in mi vzele vso energijo. Ker nisem imela več moči, da bi plavala, sem se
začela utapljati. Tako sem 6. decembra 2003 postala brezdomka. …
Še ena zgodba o nesrečnem otroštvu in posledicah, ki ga le to ima na kasnejše odločitve. Srčno upam, da se je gospa uspela izviti iz krempljev ulice za vedno.
15.julij 2010 11:42 -
svetlana
Odlična knjiga, pretresljiva zgodba o brezdomki na pariških ulicah in prav vsakemu se lahko zgodi.
Brigitte
se je rodila visoki, vitki materi. Avgusta 1961. Blizu Bloisa. Bila je odvečen
otrok. Krhka in bolehna je morala oditi – da bi poslej hrepenela po vnovičnem
snidenju. … Besede niso pustile dihati. Dušeči trki in loputanje z vrati so
sklenili pobratimstvo z njegovimi pestmi. Ostra bolečina jo je povabila v
življenje, ki ni košara iz trsja; v življenje, ki je ihtenje, brezciljno
tavanje, »dober večer, nimam kje spati«, zatohlost, poraz – življenje na ulici.
Namesto da bi umrla pod sunki nasilnega moškega, je pobegnila na mraz – in tam
ostala. Po zasuku dveh let in preštetih korakih jo je naplavilo v resničnost,
ki si je naposled našla streho. In vendar … V tišini ostaja na preži, zakaj
nikoli ne bo povsem varna. - Tjaša Koprivec, urednica
Roman, ki nas spomni, kako smo lahko ljudje v sebi krhki in nemočni. Zelo priporočam!
- Knjigosfera