Črna je pripoved o soočanjih: dopolnjujeta se sedanjost in preteklost, nasproti si stojita dve generaciji, za otrokovo ljubezen se potegujejo krušni in biološki starši, učenka uči učiteljico, spletata se dve kulturi, ena narodnost se spaja z drugo, črno zaznamovano. Helena je kot pripovedovalka gostja v svetu svojih in Črninih besed, v katerem njena učenka Simona s svojo zrelostjo preseže bolečino, povezano s Sonjinim življenjem v sirotišnici, in nasprotja poveže v svoj enkratni svet troimenega bogastva.
Kakor galebi nad morjem iščejo varno gnezdo za valjenje svojih jajc, tako jaz iščem stavke za besede, ki kljujejo v meni. Za izpovedno trpkostjo pa v meni neizbrisljivo zvenijo zgodbe ljudi, ki so se v najobčutljivejših letih znašli na drugi strani katedra in sedaj, ko v mojih rokah ni več redovalnice in njene strašeče moči, pozvonijo na vratih in med pogovorom z menoj z mladostno močjo ustavijo neustavljivo: čas. Ali se, ko ura stoji, trenutek spremeni v večnost ali se večnost zgosti v trenutek? Ne vem (še). Nik, obiskal me je tik pred našim letovanjem, me je osrečil s podrobnostmi, kako se je skozi tri izbore prebil med pet moških srečnežev, ki so se jim uresničile sanje biti sprejet na študij igralstva. Še pred tem mi je dekle, ki sebe imenuje Črna, na enem izmed obiskov podarilo nekaj sto kilometrov poti do Šutke in nazaj domov.
… če si, ostaneš, in bolečina te naredi višjega, boljšega, lepšega,
predvsem pa te dozori v človeka, ki več razume, več dopušča in bolj
ljubi to eno sámo, edino življenje, ki mu je bilo dano v dar in
posvečenje. Dolgo poved sem zapisal; Helena piše krajše, morda celo
točnejše, kadar izpoveduje prav to misel … Tudi zato sem jo bral ne le s
pozornostjo bralca, še bolj s pritrjevanjem in pritrkavanjem človeka z
rano. - Tone Pavček
Helena Cestnik je pletilja opojnega
literarnega glasu, glasu, v katerega se je zapodil vihar; njene
besedilke pletilke so tolažeče, bodreče, pa vendar zmorejo oster bodljaj
v prsi. Roman Črna je kakor v vesolje vžgan poljub, klepet
neizgovorjenih besed, ki razume tišino v glasu in prekipeva od svetlih
akordov življenjskega soka … Naj se zavrti nebo! - Tjaša Koprivec, urednica
Črna
je kratek roman, ki je bil napisan na hitro. Ugotavljam, da vse, kar mi
leži na duši, nastane na dah. Brati moja besedila zahteva verjetno
izjemno pozornega bralca, ki se ves čas zazira vase, se sprašuje o sebi.
Srčika Črne je iskanje identitete, iskanje svojega bistva, kajti vsakdo
želi vedeti, kdo je, kaj hoče in kakšno dedno gradivo nosi s seboj. - Helena Cestnik o romanu Črna, Planet Siol.net
Črna je naslov Heleninega romana o čudovitem
dekletu, ki zaradi temnejšega tena kože v otroštvu med vrstniki ni bila sprejeta.
Vedela je, da je posvojena, ni pa vedela, kdo so njeni starši in zakaj jo je mama
zapustila. »Hočem ji pogledati v oči! Samo to bi jo vprašala: zakaj?« Črna se je
odločno odpravila na pot iskanja in našla svoje biološke starše med Romi na drugem
koncu bivše Jugoslavije …
- Urška Krišelj Grubar v portretu
Helene Cestnik, Jana
Njene lirsko nizane besede se spletajo
kot niti, na katerih je zanihala teža – in bolečina – sveta, pred bralca pa je s
spretnim popisovanjem občutij vseh barv naplavila hvalnico življenju. Roman Črna
je avtoričino četrto delo in nadaljuje avtobiografsko linijo iz prvenca Klepet s seboj (2010). /…/ Popelje nas
iz Slovenije v Makedonijo, na pot samoodkrivanja in prepoznavanja vitalnih moči,
"krika po življenju". K romanu je
bralne vtise pripisal lani preminuli pesnik Tone Pavček. - Urban Tarman, Dnevnik
Pokončna
pletilja resničnih pravljic, ki jih pišejo srce in spomini ter
obtežujeta rak in parkinsonova bolezen, v knjigah o težkih resnicah z
besedami sklada veličastno jezikovno simfonijo. - Manca Čujež, Planet Siol.net
SHRANI V VREČKO
Helena Cestnik
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010