Jesen leta 2006. Vse se zdi normalno za ta letni čas. Dnevi so neprijazni, sivi oblaki se valijo čez nebo. Dežuje. Včasih so nalivi močni, drugič pada vztrajno podnevi in ponoči. Ob jutrih se z reke dviga in v ljudi naseljuje vlaga. Depresije so pogostejše kot poleti, ko toplo sonce varuje duše pred čudnimi mislimi. V takem se človek spopada s črnimi mislimi, kakor ve in zna. Nekateri, na primer organizatorji mednarodne konference ali mariborski kriminalist Martin Vrenko, se zakopljejo v delo, druge, na primer mladega kriminalista Breznika, grejejo spomini na medene tedne. Nekateri pa se težkemu bremenu vlage ne znajo postaviti po robu in zato se začnejo dogajati čudne reči. Nekoga ne povabijo na kosilo, Drava naplavi truplo, Julko Sever muči nespečnost in Jakob Aljaž dobi službo za nedoločen čas.
Slaba dva metra od obale je v vodi ležalo truplo. Roke so bile odročene, obraz je bil pod gladino. Najvišjo točko trupla je tvorila zajetna, mesnata zadnjica. Blago elastičnih hlač je bilo napeto in zarito globoko med ritnici. Vodni tok je truplu zavihal hlačnice in izpod njih so gledale blede, neporasle goleni. Izza belih tekaških copatov in belih nogavic so štrlele precej drobne kosti, nad njimi pa so se bočila nesorazmerno močna meča. Lena reka je ob mrtvi oviri tvorila rahle brzice, se malo posukljala sem ter tja med otrplimi udi, pri podpazduhi za trenutek ustvarila droben vrtinec, potem pa, naveličana žalostne podobe, odtekla naprej.
Dobra kriminalka oziroma detektivka ni le roman, ampak je prvenstveno spretno sestavljena uganka. Avtor detektivske zgodbe ni pisatelj, ki piše romane, ampak je ugankar, ki sestavlja zapletene, zavite in prikrite, a vedno logične uganke. Detektivskih zgodb ne prebiramo, da bi se naslajali nad krvavimi umori, ampak nas vodijo precej manj okrutni vzgibi – razrešiti želimo uganko. - Avgust Demšar na predstavitvi tretjega primera inšpektorja Vrenka
Zgodba je več kot očitno dobro premišljena, prespana, izdelana in
mojstrsko zastavljena. Pojasnilo na začetku je antologijsko; k temu
lahko dodam še celoten prolog, ki lepo teče skozi Alfamo, Trnovo in
Maribor. Nit se začne motati bliskovito, ob sijajni
vpetosti v trenutek (reference na trenutne politične in ekonomske
razmere, vpletene vremenske napovedi in druge drobne faktografije) in
primernem humorju. Nekajkrat sem se na glas režal, častna. Hvalim tudi
občasni kästnerjanski prihodnjik, recimo da »...
Marko Breznik ne bo nikoli več jedel v pisarni.« Mehka, gladka pripoved
in zanesljiva izvedba – kot da bi človek sedel na zadnji desni sedež
dobrega avtomobila z zanesljivim šoferjem in zaprl oči, vedoč, da bo
potovanje hitro, prijetno in brez pretresov. Demšar
si zasluži, da ga beremo. - Toro, spletni forum Knjižni molji
Demšarjeve kriminalke po mnenju poznavalcev ponujajo najboljše, kar lahko pričakujemo od žanra. - Valentina Plahuta Simčič, Književni listi, Delo
… avtor, ki je s svojimi kriminalkami oziroma detektivkami v zadnjih treh letih brez dvoma presenetil tukajšnje literarno prizorišče. - Igor Bratož, Delo
Gre za avtorja, ki ljubitelja te zvrsti prav gotovo ne pusti hladnega; njegovo pisanje odlikujeta prepričljivost in stilska dovršenost, brez nepotrebnih odmikov od toka zgodbe, ki se odvija tukaj in zdaj. - Robi Šabec, Dnevnik
Demšar … v pripoved posrečeno vnaša ironično distanco in se kot vsevedni pripovedovalec z užitkom poigrava z bralčevo nevednostjo in radovednostjo, ki pa je na koncu vselej izdatno potešena. - Gaja Kos, Nedelo
SHRANI V VREČKO
Avgust Demšar
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010