Oblikovanje:  Slavimir Stojanović
Redakcija besedila:  Veronika Saje

Patetičen roman v obliki dnevnika piše petindvajsetletnica, osredotočena na ljubezen, na romantično ljubezen. Ljubezenska doživljanja so njen kisik, erotika njeno vidno polje. Iskanje idealov v ljubezni, vsakič znova. Za toliko, kot se dvigne od tal, se po koncu pogrezne. Na njen način. Brez ovir, brez predsodkov, s polnimi čustvi. Dnevnik kot psihoanaliza, dnevnik kot samospev ljubezni.

---------------
Laura je v kopalnici, že dobre pol ure je tam in jaz postajam vse bolj razdražena. Čez uro moram biti na radiu, pa še vedno sedim v frotirasti pikčasti pižami na razmajanem kuhinjskem stolu, skrčena v zarodek strmim v ogledalo nad mizo in kadim. Moja usta, ki sesljajo cigareto, so videti groteskna. Moji lasje so lasje v depresiji. Moram na radio. Moram na faks. Zapletla sem se v obred oblačenja. Vedno se v kaj zapletem. Naj dam nase zdrsane kavbojke, ki so že zdavnaj postale pretesne? Ponošeno majico, ki raztegnjena pleše okrog zaobljenega trebuha? Nenadoma nekaj tako samoumevnega, kot je obleči se in stopiti na mestni avtobus, postane najtežja stvar na svetu. Tam so ljudje in njihove oči, preveč oči. Še ena cigareta, ura na steni se prehitro premika. ... (odlomek iz romana)

Ne potrebujem predigre. Nikoli je nisem. Predigra je ogrevanje in ogrevanje je dolgočasno. Gorim vedno.