Prevod:  Janko Moder
Redakcija besedila:  Peter Kisin
Oblikovanje naslovnice:  Polonca Strman

V romanu Idiot se Dostojevski loteva vprašanja temeljnih človeških vrednot, utelešenih v idealu Kristusa, in možnosti njihove uresničitve v svetu, ki se vse bolj oddaljuje od Kristusovega nauka.

Glavni junak romana je mlad, božjastni knez Miškin, ki je ruski don Kihot, otroški ingénu in 'norec v Kristusu' v eni osebi. Čeprav je plemenitega rodu, je še blizu iracionalnemu verskemu duhu ruskih ljudskih množic, zato v srenji izprijenih in utrujajočih petrograjskih tipov zastopa 'sveto Rusijo', ideal Dostojevskega in slovanofilov. Delovanje njegovega duha ni racionalistično, temveč intuitivno - tako zelo intuitivno, da se dviga nad vse zvijačne spletkarje. Nadaljni Miškinov paradoks je v tem, da je med vsemi protagonisti najbolj pasiven, kljub temu pa je njegova nedejavnost žarišče vznemirljivih dogodkov, ki se kopičijo, dokler ne nastopi končna katastrofa.

Že takoj na začetku romana Miškin sreča kopico nenavadnih ljudi, med katerimi je tudi Rogožin, čuten in razbrzdan zatopnik ruskega trgovskega stanu. Po prihodu v Petrograd ga hipoma prevzame usodna Nastasja Filipovna, 'padla' ženska, ki ji je namenjena Rogožinova strast, nakar se zaljubi v skrivnostno Aglajo Jepančinovo. Odloči se za poroko z Nastasjo, vendar pa nesrečnica v stanju uničevalnega samoobtoževanja zbeži k blodnemu Rogožinu, ki ga blazna želja po osvajanju in enako blazen bes nad njenim hladom prižene v skrajnost...

Kljub času, ki je pretekel od nastanka tega romana, Idiot še danes šteje ne le med najboljša dela Dostojevskega, temveč sodi v najožji vrh svetovnega romanopisja. Vprašanja, ki nam jih zastavljata Dostojevski in njegov "idealni" junak, Knez Miškin, ostajajo odprta in žgoča v nezmanjšani meri še danes.

»Kaj je mogoče to že zadosti?« je nasajeno zaklical Jevgenij Pavlovič. »Ali je mogoče dovolj samo zaklicati: ‘Ah, kriv sem!’ Krivi ste, a sami uganjate trmo! In kje ste imeli takrat srce, svoje ‘krščansko srce’! Saj ste vendar tisti trenutek videli njen obraz: da gotovo ni nič manj trpela kakor le-ona, kakor vaša druga, vaša ločenka! Kako ste mogli to gledati in dovoliti? Kako?«