Prevod:  Nives Vidrih

Igra na izločanje (2004) je zadnji veliki roman najbolj cenjenega in branega češkega pisatelja. Kljub temu, da Michal Viewegh tokrat izbira vseprej kot lahkotno temo, je z njim zbudil izjemno zanimanje bralcev in kritikov ter postal uspešnica, ki jo prevajajo v številne jezike.

V življenju te izločijo drugi, če so spretnejši od tebe ali če to dovoliš ali se izločiš sam. Žogo življenja lahko ujameš, izpustiš ali se odbije od tebe. Lahko pa tudi ti koga izločiš ali prizadeneš. Igraš vlogo ki jo sprejmeš ali si se odločil zanjo. Igra na izločanje je knjiga o generaciji pri štiridesetih, ki bi dejansko lahko zadihala s polnimi pljuči, zavedajoč se svojih prednosti in slabosti, vedoč kaj zmore in kaj ne, kam naj usmeri svoj met in katero vlogo želi sprejeti. Ali pa se bodo le šli zgolj igro na izmikanje? Za kaj so se odločili Vieweghovi junaki bi morali prebrati eno od naslednjih knjig, o generaciji pri petdesetih. A kako in kaj razmišljajo pri štiridesetih, ko je potrebno stopiti v korak z življenjem, se posloviti od mladostniške lahkotnosti in pričeti zavedati posledic lastnih metov, brez moraliziranja in z neizogibnim, tokrat le bolj trpkim humorjem, že v knjigi Igra na izločanje. Torej, pred nami je knjiga o štiridesetletnikih, ki počasi dojemajo življenje takšno kot je.

Prvi šolski dan leta 1977 ima Eva na sebi temno modro kavbojsko krilo znamke Wild Cat, ki ji je malce veliko (očitno čisto novo, kajti blago je že na pogled videti togo), tenek bel puli iz umetnega materiala s čudnim kvačkanim sivim brezrokavnikom, katerega glavni namen – kot z nemo voyeursko osuplostjo ugotovimo že takoj med naslednjim odmorom – je zakriti preveč izrazito izstopajoče bradavice. Določene pomanjkljivosti v oblačenju tistega časa (takole seveda to dojemam šele danes) samo poudarijo njen čar: togi džins poudari nežne linije golih kolen in meč, brezoblični telovnik neprisiljeno pokončno držo, obline hrbta in zadnjice, ovratnik pulija poudari nenaučeno, nekakšno naravno ponosno držo glave, rdečico ustnic in čistočo polti. V mojem življenju se je ravnokar zgodilo nekaj, kar se ne bo nikoli več ponovilo: resničnost se je izkazala za lepšo od sanj.