Helena Cestnik je pisateljica. V vrtince proze, opajajoče zavoje hoje, ki se namenja navkreber, navznoter, k sebi, vpenja tenkočutni tenor človeka, ki ne jenja objemati … Soobčutje stvarstva, obgrizeni mehki, sočni ovoji (pa spet trda, suha lupinasta golota) človeka, živopisne kamrice sebe, ki vzgibajo zastave biti. Romaneskni dih, ki je tihi krik po življenju. (Tjaša Koprivec, urednica)
Klepet s seboj, podnaslovljen Resnična pravljica iz blodnjave, je uvodno delo v niz zapisov o Heleni, njenem iskanju vrednot in osebni rasti. Prvoosebna pripoved je začela nastajati na dnu najgloblje človeške stiske, iz katere se bralci dvigamo skupaj s pripovedovalko, odkrivajoč radost besedovanja, veličino ljubezni ter smisel težkih preizkušenj. Helena, neopazna ženska okoli štiridesetih, se sooči z usodnimi boleznimi in s človeško pritlehnostjo, a vseeno ne neha verjeti v vrednote, žuboreče iz njenega otroštva ob Strnigovju, zato se v Klepetu s seboj najde vsakdo, ki se sprašuje o smislu svojega obstoja.
Roman, ki vztraja v iskanju najglobljega apela stvarstva, je
praprotno seme. In je človek, pripet na križ. Čisto posebna in enkratna
Helenina pisava razžarja življenje in se vzpenja po rebri neiztrohnjenega boja
z lastno sredico. Njen glas,
glas, v katerega se je zapodil vihar, je tolažeč, bodreč, pa vendar zmore oster
bodljaj v prsi, ko si dovoli blagrovati praprotno seme, tamkaj, tedaj, ko je
smelo naznanjati čudeže. Okušajoč sinestezijo stvarstva se osrčuje in osrečuje,
kadar v hram posvečenega povabi ranjeno telo. In ga izpove, ga iztisne iz svoje
sredice, da ne bi molčalo svojega molka v sebi globoko …
SHRANI V VREČKO
Helena Cestnik
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010