Izbor humoresk in spremna beseda:  Boris Paternu
Oblikovanje in ilustracija:  Radovan Jenko
Lektoriranje:  Mateja Dermelj
Urednik:  Rok Zavrtanik

Mangialupi in drugi je iskriva in hudomušna knjiga, ob kateri se bralec z vsako stranjo bolj zabava. Za ljubitelje Bartola je to nujno branje, za druge priložnost za smeh, ki ga Slovenci v svojih literarnih delih nismo ravno pogosto deležni, ga pa zato toliko bolj potrebujemo. Bartol nam ga ponuja na pretek. Tistega najbolj verodostojnega in najtoplejšega, najglasnejšega in najbolj odkritosrčnega.
 
Tematsko se je v knjigi Mangialupi in drugi Bartol tematsko vrnil v rodni Trst in v njem v burnem povojnem ozračju  politične negotovosti konfrontiral slovenstvo in italijanstvo, konkretno resnega slovenskega časnikarja Pertota ter Italijana Mangialupija, južnjaškega pustolovskega poslovneža, ki je Slovencu pravi značajski antipod.
 
Po mnenju prof. dr. Borisa Paternuja, ki je zgodbe izbral, sodi Bartolovo pisanje zaradi prepričljivih likov in zapletov brez dvoma v sam vrh slovenske humoristične proze. V pripovedih o kvaziumetnosti, kvazipolitiki in kvaziljubezni spoznavamo resnične vzgibe delovanja sveta in človeka. Bartolov humor se razrašča v prvovrstno 'fellinijevsko' satiro, ki blagodejno razkriva človeške slabosti.

“Saj si nor,” se mu je rogala neusmiljena lepotica. “Slovani ne morejo imeti in ne bodo nikoli imeli svojega D’Annunzia, un poeta divino.”
 
Vladimir Bartol, Mangialupi in ženske