Urednik:  Rok Zavrtanik
Lektura:  Jana Kolarič
Korektura:  Marijan Pušavec
Korektura:  Darinka Lamut
Oblikovanje naslovnice:  Jerneja Rodica
Prelom:  Maja Čuk
Prelom:  Nina Ušaj

Matija Tuma, vnuk po znamenitem Henriku Tumi, je očrtal silnice življenja, ki so se brez vplivnega zvena rodbinskega imena kalile v neštetih hrabrih korakih moža, ki je z bistrim pogledom in neutolažljivo radovednostjo zajemal in rasel. Matija Tuma je spisal lastni življenjepis in z njim prispeval prodoren prikaz preteklega polstoletnega družbenega vijuganja.

Moje življenje s statev časa pridvigne povsem prve spomine, ki sežejo v obdobje druge svetovne vojne, se pomudi pri dijaških letih, študiju strojništva in služenju vojaškega roka v Jugoslaviji. Nato oriše ključen življenjski zasuk, ko ga je poklicna želja ‘zaposlila’ v švicarski industriji, v bližini katere je nekoč kasneje pognal doktorat. Potem ko je poglobljeno vednost žlahtnil na Slovenskem in se preselil v Irak, da bi se naposled ustalil na ljubljanski univerzi, je poprejšnjim znanstvenim, poljudnim člankom in planinskim spisom preprosto moral pridati dragocen popis lastnega časa in prostora.

Odraščal sem v času po vojni, ko je povsod vladala revščina, ko so bili vsi ljudje – zmagovalci in premaganci (če so ostali živi) – skromni v svojih željah: mama je do svoje smrti trdila, da je bil to zanjo lep čas. Vsi so si bili v svoji revščini enaki, čutilo se je pomanjkanje hrane, težko je bilo z oblekami, ljudje pa so drug drugemu nesebično pomagali, zavisti ni bilo. Med drugo svetovno vojno je bil oče dvakrat zaprt, prvič so ga zaprli in internirali Italijani v Gonars, drugič Nemci. Ostal je živ, kar pa se ni posrečilo njegovima mlajšima bratoma.