Pamukov drugi najdaljši in prvi ljubezenski roman se začenja s temi besedami, in sicer nekega spomladanskega dne leta 1975, ko sin premožne istanbulske družine Kemal naleti na daljno revno sorodnico Füsün. Tistega dne se njegovo življenje in njegova tradicionalna prepričanja o ljubezni, strasti, spolnosti, prijateljstvu in družini popolnoma spremenijo in ga odvedejo na viharno pot, prepredeno z razdvojenimi čustvi, s samoobvladovanjem, z notranjimi boji in s trenutki neznanske sreče in prikrite bolečine; na pot, kjer bo deležen prezira visoke družbe in pozornosti Füsünine družine v barakarskem naselju; na pot, ki nas bo seznanila s prepadom med istanbulskim visokim in nižjim družbenim slojem, s slikovito filmsko industrijo, z zabavnimi in bogatimi karakterji knjižnih junakov; na pot, ki ji bo Kemal kljub izgubi svoje izvoljenke z ustanovitvijo muzeja njenih osebnih stvari zvest vse do konca svojega življenja.
Natis je gmotno podprla Javna agencija RS.
To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, ampak tega nisem vedel. Če bi se tega v tistem trenutku zavedal, bi naredil vse, da bi ga lahko ohranil. Bi se vse razvilo popolnoma drugače? Da, če bi se takrat zavedal, da je bil to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi te sreče zamudil za nič na svetu. Ta čudovit, neprecenljiv trenutek, ki me je navdal z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, ampak sreča, ki sem jo občutil, ni trajala le še nekaj ur, temveč še dolga, neskončno dolga leta.
Ko govorim o pisanju, tisto, kar mi najprej pride na misel, ni roman, pesem ali literarno izročilo, ampak človek, ki se zapre v sobo, sede k mizi in se v samoti obrne navznoter … pisati pomeni ta notranji pogled spreminjati v besede, preučevati svet, v katerega prestopi ta človek, potem ko se umakne vase, početi to potrpežljivo, trmasto in z veseljem … Pisateljeva skrivnost ni navdih– kajti za tega ni nikoli jasno, od kod prihaja – ampak njegova trma, njegova potrpežljivost. Za tisti čudoviti turški pregovor – izkopati vodnjak s šivanko – se mi zdi, da je nastal z mislijo na pisatelje. - Orhan Pamuk, predavanje ob podelitvi Nobelove nagrade
... v vseh pogledih izjemna knjiga, tako v konceptu, ki se skozi pripoved elegantno razvije v pripoved nore ljubezni, kot v natančnem opisu, da so me med branjem bolele vse mišice. Verjetno bi v starih časih to knjigo mladim dekletom prepovedali. To je tudi izjemen opis Istanbula in sedemdesetih let. - Zora Stančič, vizualna umetnica
Vznemirljivo izvirno. Vsak obrat v zgodbi se zdi svež, razburljiv, povsem nepričakovan ... Očarljiva pripoved. - The Washington Post
Pamuk je v svojem projektu Muzej nedolžnosti mejo med
fikcijo in resničnostjo dodobra zameglil. V romanu najdemo muzej in celo
vstopnico vanj ter tudi pisatelja Orhana Pamuka v cameo vlogi, ki mu
Kemal izpove svojo zgodbo. In potem imamo muzej in pisatelja tudi na
drugi strani, v resničnosti. Knjiga bi lahko služila kot nekakšen
katalog k razstavi, ki jo je kuriral pisatelj. Vendar pa Pamuk pravi, da
muzej ne ilustrira knjige in da knjiga ne razlaga razstave, temveč da
koeksistirata kot ločeni umetniški deli. Sam je zelo užival, ko je
ustvarjal tako eno kot drugo. »Bil je pravi užitek kombinirati realno in
domišljijsko,« pravi avtor. - Valentina Plahuta Simčič, Delo, Književni listi
SHRANI V VREČKO
Orhan Pamuk
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010