Prevod:  Franc Šrimpf
Oblikovanje in ilustracija:  Veronika Saje

Roman razvija čudovito in pretresljivo zgodbo–dialog med naslovnima junakoma in njunima usodama, ki ju boleče opredeljuje razpetost med apoloničnim in dionizičnim načelom biti.

Narcis in Zlatoust (1930) sodi v ožji izbor najboljših del Hermanna Hesseja.

"Gotovo," je nadaljeval Narcis. "Narave tvoje vrste, močnih in nežnih čustev, gorečneži, sanjači, pesniki, ljudje, ki ljubijo, skoraj vedno prekašajo nas druge, ljudi duha. Vaš izvor je materinski. Vi živite polno, vam je dodeljena moč ljubezni in doživljanja. Mi duhovni ljudje ne živimo povsem, mi živimo v suši, čeprav se zdi, kot da vas druge pogosto vodimo in vam vladamo. Vam pripada popolnost življenja, vaš je sok sadežev, vaš je vrt ljubezni, vaša je prelepa pokrajina umetnosti. Vaša domovina je zemlja, naša je ideja. Vi ste v nevarnosti, da se boste utopili v svetu čutov, mi pa smo v nevarnosti, da se zadušimo v brezzračnem prostoru. Ti si umetnik, jaz sem mislec. Ti spiš na prsih matere, jaz stražim v puščavi. Meni sveti sonce, tebi svetijo mesec in zvezde, ti sanjaš o dekletih, jaz o dečkih ..."