Richard Mayhew, nevpadljiv mlad londonski poslovnež, nekega večera naleti na krvaveče dekle, ki leži na pločniku. Ko se ustavi, da bi ji pomagal, se njegovo življenje v hipu spremeni. Naslednje jutro njegove kreditne kartice ne delujejo več, taksisti mu ne ustavljajo, njegovo stanovanje najame nekdo drug. Richard je postal neviden in nerazložljivo vezan na London senc in teme, mesto pošasti in svetnikov, morilcev in angelov, ki obstajajo v podzemnem labirintu kanalizacijskih kanalov in zapuščenih postaj podzemne železnice. Padel je skozi razpoke realnosti in se znašel nekje drugje, Nikolikje.
Če bi Tim Burton predelal Fantoma iz opere, če bi Jack Finney pustil svoji temni plati, da prevlada, če bi v eno združili najboljša dela Clivea Barkerja, Petra Strauba in Caleba Carra, rezultat še vedno ne bi dosegal Gaimanovega romana Nikolikje.
Poskusil se je spomniti, zakaj je na tem peronu. Je čakal na podzemni vlak? Kam je bil namenjen? Vedel je, da je odgovor nekje v njegovi glavi, nekje blizu, pri roki, vendar se ga ni mogel dotakniti, ni ga mogel povrniti iz pozabljenih krajev. Sedel je tam, sam, in razmišljal. Je sanjal? Z rokami je lahko občutil trd rdeč plastičen sedež pod sabo, na peronu je pustil sledi čevljev s strjenim blatom (odkod se je vzelo blato?), dotaknil se je obraza … Ne. To niso bile sanje. Kjerkoli je že bil, bilo je resnično. Počutil se je čudno: oddaljen, potrt in grozljivo, tuje žalosten. Nekdo se je usedel poleg njega. Richard ni pogledal, ni se ozrl.
Gaimanov dar za združevanje absurdnega in grozljivega daje romanu nadih prefinjene pravljice za odrasle. Bralci se bodo znašli v nepovratnem primežu tako zgodbe kot značajev v njej. Toplo priporočam. - Erin Cassin, Library Journal
Nikolikje je zgodba o dveh plasteh Londona, dveh različnih svetovih in
življenjih, ki pa se kljub vsemu med seboj vedno znova tesno povežeta in
dopolnita. - Katarina Žvegelj, Knjižni molj, Siol.net
SHRANI V VREČKO
Neil Gaiman
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010