Uvodna beseda:  Manca Košir
Ilustracija:  Jelka Reichman
Oblikovanje:  Eda Pavletič
Lektoriranje:  Nives Vidrih
Urednica:  Irena Škerjanec

Krhko tkanje spominov Janeza Bitenca je podobno ogrlici, na katero je avtor nasul najlepše in najbolj dragocene kamenčke iz svojega otroštva: pripoved o prebivalcih hiše na Vidovdanski 2, opis doma in družine, zgodbo dvorišča, kjer so se dogajale najbolj radostne reči, spomine na najljubše igrače in živali, pa šop zgodbic o pomembnih praznikih, izletih in kulturnih prireditvah, kamor so Janezka vodili njegovi domači. Spomine na otroška leta sklene s pripovedovanjem o ljudski šoli, kamor je hodil, da se je učil brati, pisati in računati, pa tudi postajati dober človek. To je bila njegovi družini in tistim učiteljem, ki se jih Bitenc rad spominja, temeljna vrednota, malemu Janezu pa v zibel položen dar, ki žari še danes. Bogati velike in male, stare in mlade, vse, ki slišijo svoje srce in čutijo bitje srca svojega bližnjega. In vedo, kar so naučili že malega Janezka in kar živi največji skladatelj najmanjših pesmic na Slovenskem še danes: "Tisti, ki koga osreči, je tudi sam deležen te sreče." (iz spremne besede Mance Košir)

Ko boste brali te spomine iz mojih otroških let, se boste večkrat
ustavili ob imenu Nona. To je bila mati mojega očeta, moja stara mati.
Klical sem jo nona. Zakaj ne babica ali stara mama ali oma, ne vem natanko.
Menda je imela daljne sorodnike v Trstu in od tam je prišlo tudi to ime.
Največji del svojega prijaznega otroštva sem, tako pripovedujejo spomini, preživel z nono.
Od tod tudi naslov te knjigice Nona. Posvečam jo spominu te ljubeče, plemenite, srčno dobre žene.

Janez Bitenc