Povedka, ki jo rišejo izvrstne ilustracije Bogdana Groma, slikarja, ki
je poteze (akademsko) uril v Perugii, Rimu in Benetkah, pa se pozneje
žlahtnil na nemških tleh in razstavljal po Evropi in Združenih državah
Amerike, kjer živi vse od leta 1957, pripoveduje o pikapolonici in
njenem zarodu, ki se kar noče preseliti na nebo. Vse dokler ...
Pikapolonica, naslovni lik slikanice Bogdana Groma, se na vse
mogoče načine trudi male pikapolonice pripraviti na najpomembnejše dejanje, s
katerim gredo naproti življenju in odraslosti. Ljubek pikapolončji rod zmore
skoraj vse, pogumen in iznajdljiv celo prežene taščico, ki si ga hoče
privoščiti za kosilo, nikakor pa ga mama in učiteljica pikapolonica ne more
pripraviti do letenja.
Med njenimi poskusi se obrnejo letni časi in kmalu je v
pokrajini zima, pikapolonice pa še vedno ne letijo. Na varnem in skritem kraju,
v špranji med dvema velikima skalama, se pikapolončja družina med mrzlimi
zimskimi dnevi in nočmi stiska in varno dočaka drugo pomlad. Pikapolonica se
nekega dovolj toplega dne vanjo odpravi marljiva kot prej. In prav v tem
krasnem prebujenem pomladnem dnevu nas bralce v knjižni pokrajini pričakata dva
literarna preobrata, ki dajeta vedeti, da se v življenju vse zgodi ob svojem
času. Vedno takrat, ko smo na to pripravljeni.
Pikapolonica je bila pošteno razburjena. Otroci je niso ubogali. Preprosto niso hoteli vzleteti.
Postrojila
jih je na površje velikega svetlozelenega lista, ki so se ga njihove
nožice trdno oprijemale. Malim pikapolonicam je še in še prijazno
prigovarjala, a temu navzlic niso razprle krilc.
Poskusila je z oštevanjem.
Ni pomagalo. Laskala jim je, jih rotila; naj se je še tako trudila, vse je bilo zaman.
Ko imate moja leta, se ni težko obrniti v otroškost. Biti moraš le naraven in se vživeti v situacijo. To je bila tudi glavna značilnost mojih ilustracij – da sem se vživel. - Bogdan Grom v pogovoru za Nedelo
Bogdan Grom ambasador odličnosti slovenske kulture. - N. A., rtvslo.si
Preprosta,
jasna, ljubka in modra zgodba Pikapolonica nima le literarne vrednosti za te bralce,
ki se srečujejo s prvimi velikimi vprašanji o svetu, in tiste, ki literaturo še
doživljajo zgolj ilustrativno ob branju/pripovedovanju druge osebe, ampak je
tudi poučna v smislu spoznavanja življenja v naravi, ob preprosto opisanem
razvoju žuželke – od sive ličinke do svojevrstne in še kako koristne
pikapolonice. Metaforično pa uteleša čudovito možnost za raznolike pogovore o
življenju in vlogi otroka v njem. Naloga odraslih je namreč, da jim pokažemo
načine za razpiranje njihovih kril, v prispodobi s tem mislim na razvoj
njihovih potencialov. Da bi poleteli pogumno in visoko, jim moramo najprej
pokazati, kako razpeti krila. Ob vsem tem pa zgodba prinaša še eno sporočilo:
tisti, ki te "hoče pozobati", ni nujno tvoj sovražnik. - Simona Kopinšek, literarna ustvarjalka in radijska voditeljica.
Razumljiva in prijazna zgodbica, ki jo pripovedujejo jasne
akvarelne podobe na velikih svetlih površinah, je primerna tako za malčke kot
za prve bralne korake v šoli. - Maja Pertič Gombač, Primorske novice
Za takšno zgodbo in takšne ilustracije, na
videz preproste, v resnici pa skrbno izčiščene in premišljene, mora
avtor imeti bogato življenjsko izkušnjo in poklicno mojstrstvo, ob tem
pa ohraniti otroško srce. - Maja Črepinšek, Moj malček
Mine poletje, mineta jesen in zima in potem se zgodi, kar se mora
… nekaj nepredstavljivega, nekaj nepredvidenega. Nekaj, kar nam da vedeti, da ni nič nemogoče in da
se vse zgodi ob pravem času, s pravim razlogom. - Mija Nak, Lepa & zdrava
SHRANI V VREČKO
Bogdan Grom
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010