NakupAvtorjiNoviceDelaKontakti

knjigarna > dela > zbirka | dokumenta > pokoplji me pokončno

SHRANI V VREČKO
POGLEJ V VREČKO
 
vsa dela
pravkar izšlo
novosti
v pripravi (prednaročilo)
v akciji
roald dahl 100 let
emzin
žeparke
roman | svet
roman | slovenija
zbirka | dokumenta
zbirka | aktivni državljan
šport | alpinizem
zbirka | mumini
zbirka | ježek
zbirka | zaspanka
zbirka | sanjska knjigica
zbirka | bartol
zbirka | afrika
zbirka | srebrni glas
zbirka | hiša pesmi
zbirka | kriminalka
ljubezen | erotika
zbirka | zvočna knjiga
zbirka | glasba
zbirka | luna
zbirka | ocean
zbirka | prešeren
sanje | zgodbe
sanje | monografije
sanje | spomini
sanje | kratka zgodba
sanje | priročniki
sanje | bibliofilske izdaje
sanje | international editions
sanje | posebne izdaje
darilni boni
film
knjige | druge založbe
Bodite na tekočem z najboljšo svetovno in slovensko literaturo

Vaš e-naslov:
Roald Dahl 100 let!

Prevajalka:  Tina Volarič
Redakcija besedila:  Veronika Saje
priprava za tisk, prelom:  Vojko Plevel / DNK

Pokoplji me pokončno

Romi in njihovo potovanje

Isabel Fonseca

Knjiga je nastala iz neposredne izkušnje pisateljice, ki je v 90. letih vrsto let preživela med Romi. Odkriva presenetljive razsežnosti najbolj skrivnostne in tabuizirane kulture v Evropi.
Njen naslov izhaja iz znane romske izjave - vse življenje sem preživel na kolenih, a pokopljite me pokončno.
Isabel Fonseca je v prvi polovici devetdesetih let minulega stoletja štiri leta preživela med Romi Srednje in Vzhodne Evrope. K raziskavi jo je napeljala nenavadna, nasprotujoča si predstava o Romu kot romantični figuri na eni strani in Romu kot parazitskem, ogrožajočem tujcu na drugi. Na podlagi terenskega dela, ki je vključevalo obiske več evropskih držav (med drugim Albanije, Romunije, Bolgarije, Makedonije, Poljske in Nemčije), bivanje pri romskih družinah in brskanje po arhivskem gradivu, je ustvarila eno najbolj fascinantnih knjig o Romih.
Avtorica skozi osebne izpovedi in življenjske usode posameznikov spregovori o kočljivih vprašanjih trenutnega položaja Romov v Evropi, sprašuje se o izvoru Romov in njihovem eksodusu, razbija stereotipe. Piše tako o zamolčanih dejstvih iz preteklosti, zasužnjevanju Romov in medvojnem holokavstu na primer, kot o glasnih sodobnih prerekanjih, kot so romunski požigi romskih naselij in soočanje Nemčije z romskimi prebežniki. Pri vsem tem pa ne zanemari stališča romskega posameznika, pa najsi gre za prebivalca barakarskega naselja ali aktivističnega intelektualca.



Knjiga je izšla s podporo programa Kultura 2000.

Geza me je o izvoru svojega naroda morda povprašal le zato, da je lahko malce pokramljal. Nisem srečala veliko Romov, ki bi jih to zares zanimalo; zgodovina se je pri večini končala s spominom najstarejše živeče osebe v skupnosti. Toda o Gezi sem na svojih potovanjih veliko razmišljala in ga vedno znova srečevala. V dobrih štirih letih sem obiskala na ducate romskih skupnosti nekdanjega vzhodnega bloka – bila sem v Albaniji, pa tudi na Poljskem, v Bolgariji, Češkoslovaškem, Jugoslaviji, Romuniji, Moldaviji in Nemčiji. Ne glede na to, ali so Romi o svoji narodni in etnični identiteti govorili ali ne, so bili v Vzhodni Evropi obdani z ljudmi, za katere se je zdelo, da ne govorijo nič drugega. In od njih so se razlikovali prav po tem ne-védenju, čeprav so se tega le malo zavedali. Začela sem verjeti, da je ravno to glavna poteza njihove identitete. Če ne moreš povedati, od kje prihajaš, si nihče in o tebi ne more nihče reči ničesar.
Toda Geza je ponudil dober odgovor: dom bi lahko bil kjerkoli in bil je povsod. Sami začetki morda niti niso toliko pomembni. S svojo skorajda mitično prisotnostjo so ti ljudje vedno navzoči, vendar morajo, ne glede na to, kje se znajdejo, vedno znova začeti na začetku. In dospeti tja je bilo že od nekdaj dolgo, težko potovanje.


Romi lažejo. Veliko lažejo – pogosteje in bolj domiselno kot drugi ljudje. Ne drug drugemu, temveč gadjom. Toda s tem ne mislijo nič slabega. Laganje je konec koncev zabavna stvar. Olepševanja so namenjena zadovoljstvu. Povedati želijo to, kar mislijo, da si želiš slišati. Hočejo te razveseliti, hočejo se razveseliti; hočejo te zabavati.

Komentarji in ocene

Povprečna ocena obiskovalcev:

  (0 ocen)

Vaša ocena:

za ocenjevanje del se morate prijaviti.

Mnenja:

Mnenj obiskovalcev še ni na voljo.

Vaše mnenje o delu:

za podajanje mnenj se morate prijaviti.

Datum izida: 25.1.2007
Trda vezava
preko 50 fotografij

Obseg: 368 strani
Format: 16 x 24 cm
Teža: 765 g
ISBN / EAN: 978-961-6387-84-2

Cena z DDV: 24,90 EUR

Sanjska cena: 22,41 EUR *

Prihranite: 2,49 EUR

( * velja za člane knjižnega kluba Sanje - članstvo brez obveznosti; 10% popust)

na zalogi - dobavljivo takoj!

Druge izdaje:
broširana vezava

SHRANI V VREČKO
preberi
več o avtorju
vsa dela avtorja

Pionirska, slikovito napisana, poučna in alarmantna knjiga o največji, najmanj poznani in najbolj zatirani manjšini Evrope ... Pokoplji me pokončno -
tesnoben krik romskih aktivistov - bi morali slišati vsi, ki jih skrbi za človeško dostojanstvo.
Washington Post



Knjiga Isabel Fonsece je pravo odkritje: med njenimi stranmi, ki nas popolnoma prevzamejo, se odkriva skriti svet, prezrt in tajen, preganjan in neznan.
Salman Rushdie



... sijajen, edinstven dokument, ter slikovita in učena, strastna in disciplinirana, obupno resnična pripoved o ljudeh, ki so mi blizu. Romi in jaz smo na to knjigo čakali.
Yehudi Menuhin

Knjiga pokoplji me pokončno je hitro postala uspešnica ... Naj se krik sliši tudi pri nas.
Delo

Danes v Londonu živeča pisateljica je s prostim slogom pripovedovanja presegla meje specializirane literature in z občasnim zlitjem z romskimi skupnostmi odgrnila tančico z drugače za bralce skritega sveta.
Mladina

V svojih živopisanih zgodbah razbije številne stereotipe in predsodke, na pladenj položi problem njihove revščine in zaostrenih odnosov, razmišlja pa tudi o njihovem izvoru in prednikih.
Premiera

Avtorica skozi osebne izpovedi in življenjske usode posameznikov spregovori o kočljivih vprašanjih trenutnega položaja Romov v Evropi ... Pri vsem tem pa ne zanemari stališča romskega posameznika, pa najsi gre za prebivalca barakarskega naselja ali aktivističnega intelektualca.
Diva.si

Še en, tokrat dokumentarni in še obširnejši vpogled med ljudi, ki jih radi obsojamo, ne da bi prav dobro vedeli, o čem govorimo.
O osebnosti

Skozi njena usta spregovorijo Romi sami. Bralec lahko dojame usodo Romov, še preden obrne zadnji list knjige.
Svet & ljudje



Iz spremne besede Tine Volarič

OBITI ZEMLJO, ROBITI SVET
Pokoplji me pokončno je napisala novinarka. Zveneča imena britansko-ameriških časnikov in revij je zamenjala za potni list, diktafon in beležnico, ter se zazrla proti evropskemu vzhodu. Neznačilno novinarsko je obmolknila, ko je sledila nasvetu kolega antropologa: »S spraševanjem ne boš nikoli prišla do odgovorov.« Če svoje novinarske radovednosti ne bi zamenjala z naravnanostjo, ki bolj kot na poročevalstvo spominja na antropologijo, človekoslovje torej, nam življenja Romov Srednje in Vzhodne Evrope bržčas ne bi uspela približati s poglobljenostjo, ki pritiče dolgotrajnemu razmišljanju o izbrani temi. Isabel Fonseca se je izognila romantičnemu poudarjanju ‘srečnega romskega divjaka’ ter raje stvarno spregovorila o ljudeh, ki so del sodobne Evrope, in ki so, predvsem zaradi našega nepoznavanja, zaradi zaostrenih, namesto izostrenih odnosov, kot že tolikokrat v zgodovini (tudi) evropskih ljudstev prevečkrat žrtve prenagljenih sodb. S tem ni ustvarila zgolj še enega dela, ki govori o Romih, temveč je za razliko od mnogih drugih od papirnatega opisovanja krenila k nazornim, prvoosebnim pripovedim. Skozi njena usta spregovorijo Romi sami. Bralec s tem dojame usodo Romov, še preden obrne zadnji list knjige.
Kot je nedeljska antropologinja dejala v nekem intervjuju, jo privlačijo zgodbe ljudi, ki jim lahko nekaj pokloni, zgodbe, ki jih ljudje, ki jih živijo, ne bi povedali (oziroma bi jih drugi povedali z mero nenaklonjenosti). Njeno pisanje bi lahko začel stavek po maniri romskih pravljic: »Bilo je in ni bilo. Ko bi se ne bilo primerilo, bi tega ne pravili.«* Fonsecovo je k pisanju o Romih spodbudilo romantiziranje romske tujosti in ograjevanje od nje. »Divjo, neukrotljivo, čutno Karmen, prvo fatalko s kot oglje črnimi očmi, je njen kreator Prosper Mérimée opisal kot ‘čistokrvno kobilo iz cordobske kobilarne’. Ker je bila Romka, je bila tudi nadarjena tatica. In morilka. V predsodek se je vpletlo še romantično hrepenenje, ki je svoj otožen odmev našlo med samimi Romi, vedno željnimi povedati, da so prav oni – in ne klateži doli ob cesti – pravi Romi. Celo stereotip klopotajočih kastanjet pomeni nevarnost, ki se lahko aktivira kadar koli, še celo med skuštranimi ženskami za žičnato ograjo nemškega doma za prebežnike. Rom je utelešeni tujec – in tujci niso nikdar dobrohotni.« Razmišljanje jo je pripeljalo do razmejitvenega vzorca ‘Nas’ proti ‘Drugim’, v tem primeru Romom in njihovem okolju, ki mu ‘Mi’, skupnost Neromov torej, med katerimi živijo, pripisujemo negativne lastnosti. Izmuzljiv pojem ‘Drugih’ je vedno sad poenostavljenega mišljenja, ki stvari selekcionirano postavlja na levo in desno stran, svet odslikava črnobelo in ga enostavno konstruira. Še več, posplošena naprtitev negativnih lastnosti ‘Drugim’ je simbolna inverzija pozitivnih lastnosti, s katerimi definiramo sebe. Pojavi se občutek bati se biti podoben tistemu, ki je nasprotje vsemu, kar smo si ustvarili kot lastno identiteto. Stigmatizacija ‘Druge’ vedno označi za umazane ali za odvratne ali za sumljive, ali pa za vse troje skupaj. S skupinami ljudi, ki jih imamo za nevarne, je pogosto povezana nečistost (tako telesna kot moralna). Odnos, ki ga gojimo do ‘Drugih’, je poniževalen ali zaščitniški, zasmehljiv ali spoštljiv, oziroma, kot je zapisala Fonsecova, »ne glede na to, ali so nanje gledali sovražno ali humano, Romi so bili predvsem ‘Drugi’.« V skladu s tem je ločnica, ki stoji med ‘Nami’ in ‘Njimi’, omejena na predznaka plus in minus, in zato, odvisno od trenutnega interesa, premakljiva, relativna, navidezna in večno premična, hkrati pa močno zasidrana v zavest. Mentalna ločnica tako omejuje življenja čistih in umazanih, muslimanov in kristjanov, moških in žensk, civiliziranih in barbarskih, človeških in živalskih, miroljubnih in nasilnih, tistih, ki slonijo na voglih, in onih, ki ne, bolnikov, ekstravagantnežev, potepuhov, revežev, norcev, Romov.
Pokoplji me pokončno je knjiga avtorice, ki se zaveda, da v resnici, zunaj meja človeškega uma, ‘Drugi’ preprosto ne morejo obstajati. Da si z ustvarjanjem bipolarnosti ljudje le postavljamo žične ograje – svet ‘Drugih’ (ki vedno ostaja na drugi strani) nam je navsezadnje potreben, saj nam pomeni zrcalno sliko, brez katere bi svoj svet težko ponotranjili. Avtorica – sama je ameriška Židinja, vnukinja madžarske izseljenke – se zaveda, da je ustvarjena ločnica slej ko prej krivična do tistih, ki ostanejo na drugi strani, sploh ko je razlikovanje, ki se ga priučimo že v otroštvu, prisotno cele generacije, in znotraj priučenih simbolov in vrednot pomeni stereotipizirano ‘drugačenje’. Meje med enakimi in drugačnimi, med ‘Nami’ in ‘Drugimi’, so umetno vsiljene, podpiranje tovrstne drugačnosti pa je, kako zahrbtno, pogosto cepljeno na človekoljubje. Tako kot postavljajo Romi zrcalo večinskemu prebivalstvu, tako Fonseca podrži odsev bralcu svoje knjige.
Avtorica je svojo pripoved sestavila, poleg uvodne Zgodbe v svarilo, iz osmih zgodb, ki skupaj gradijo dovršeno kompozicijo, čeprav s svojim pripovednim lokom vsaka posebej pomeni možnost neodvisnega branja. Vsaka je nastala na temelju izkušnje s terena, vsebinsko pa je podrejena eni od tem, s katerimi Fonsecova opisuje romsko stvarnost. Skupaj z raziskovalko se bralec poda po blatnih, prašnih, nerodno tlakovanih poteh ali trdem asfaltu, in se sprva seznani z družino albanskih Romov, prav po voajersko poškili v njihov vsakdan, skozi zapisovalkine besede o vsakdanjih doživljajih pa spotoma spozna pravila delitve dela, sosedske odnose, bivalno kulturo, navade prehranjevanja, šege ob rojstvu, značilnosti romskega jezika, in drugo. Naslednje poglavje približa zgodovino romskega eksodusa iz Indije ter med seboj preplete razumevanje neromskih znanstvenikov in nekaterih Romov, o katerih pove tudi to, kaj jim pomeni indijskost in kako svojo identiteto ustvarjajo na podlagi tisoč let starih migracij. Sledi zgodba dveh Romk, ki odpira vprašanje ženskega položaja v romski družbi; opisovanje ženitovanjskih šeg je uvod v neenaki izkušnji poročenih žensk, ki se, vsaka po svoje, pretresljivo dotakneta bralčevega pogleda. Avtorica v nadaljevanju govori o epidemičnih požigalskih napadih belih domačinov na romska naselja, o brezbrižnosti oblasti ob dogodkih, o brezvestni politiki države, razlog za napete odnose pa išče v preteklosti dežele, tudi sužnjelastniški. Poglavje za tem je pripoved o ilegalnem prečkanju meje, o tesnobnem pričakovanju neznanega, o usodi prebežnikov v neznani deželi in nadaljevanju življenja po največkrat prisilnem povratku domov, obenem pa spregovori tudi o številnih zakonih, s katerimi so zakonodajalci skušali rešiti ‘romski problem’. Sledeča zgodba se začne s smrtjo dečka, kar približa dvoličnost zdravniške doktrine in romske pogrebne šege, ter konča s smrtmi, posledicami vojnega nacizma. O preživelih Fonsecova spregovori v zadnjem poglavju, kjer se osredotoči na romsko iskanje potrditve; afirmacijo potrebujejo tako samooklicani kralji kot kulturni in politični aktivisti. O slednjih govori kot o novonastali romski eliti, ki si na mednarodnih konferencah prizadeva izboljšati položaj Romov v Evropi, in ki po svojih najboljših močeh išče način, kako premostiti brezen med ‘Nami’ in ‘Drugimi’.
Postavljanju ločnic, omejevanju, kazanju s prstom na Rome kot na ‘Druge’, tudi Slovenci ne moremo ubežati.* Slovenija je sicer izvzeta iz bere držav, ki jih je Isabel Fonseca obiskala v času raziskovanja, vendar gotovo ne manjka v globalni zgodbi gojenja površnega odnosa do Romov. Veliko stvari, o katerih piše Fonseca, je pravzaprav mogoče skoraj dobesedno preslikati na slovensko območje. Tudi na Slovenskem so stalno naseljene Rome pri dodeljevanju zemlje prezrli, tudi tu se je v 19. stoletju prepovedalo nomadstvo, čemur je sledilo prisilno naseljevanje in preseljevanje, tudi naš tisk je o Ciganih poročal le, če so kradli ali bili osumljeni tatvin, med vojno so Rome tudi s slovenskega ozemlja transportirali v nacistična taborišča, po letu 1945 so tudi Slovenci požigali romska naselja, na bežeče pogorelce pa streljali … Člankar, ki je 3. aprila 1928 v časniku Jutro pod naslovom Posebnost Murske Sobote spregovoril o Romih, je bil, ravno tako, Slovenec: »Evo prekmurske specialitete … Tako smo dobili ‘jó (dober) izbor’ devojke pred prvo hišo, pa razcapano in na pol nago deco; lokave očance, in umazane, grde matrone. Pravi ciganski semenj. Koliko dece imajo vaše družine, vprašam ciganskega ‘župana’, ki je malce smrdel po vinu, kar je za Cigana še znosen parfum. Kako pa živite … Slabo, gospod. Zemljo so nam vzeli. Storite, da jo dobimo nazaj! Tatvine na sejmu v Soboti so prenehale, odkar so ob semanjih dneh zaprli ciganske vasi in naložili njihovemu županu osebno odgovornost za vsako tatvino … Nekaj obrazov je bilo karakteristično ciganskih, nekaterim pa se je poznalo požlahtnenje s plavolasim tipom. Kdo ve, čigav sad. Pri vseh pa so značilne močne, nabrekle grudi. Po Schopenhauerju jamstvo za rodovitnost.«* Nalaganje osebne odgovornosti po vzoru posploševanja napak posameznikov bi lahko brez bojazni preslikali na dandanašnjo, vedno aktualno ‘romsko problematiko’. Ta se potrjuje že samo skozi naslove člankov osrednjih slovenskih časnikov zadnjih nekaj let. Od takih, ki so priča izključevanju Romov iz širše skupnosti (Romi so nezaželeni sosedje, Celjski Romi se ne pustijo spraviti v geto, Romi že desetletje čakajo svoj zakon, Za ilegalci so prišli še Romi, Romi razbijajo, policisti zajebavajo, Romi bodo še naprej občinski problem, Pokvarjena hrana dobra le za Rome?, »Razlika med Romi in nami je čedalje večja«)*, do tistih, ki se zavedajo potrebe po iskanju poti iz trenutnega (večstoletnega) položaja, in obljubljajo počasno izboljšanje razmer (Občina je prijavila deset projektov za Rome, Romi potrebujejo več izobrazbe, Položaj Romov se le počasi izboljšuje, Bolj kot svetnika želijo vodovod, Peščica vročekrvnežev kvari ugled vse romske skupnosti, Znebimo se predsodkov o Romih, Sojenje peterici za zločin nad Romi)*.
Kar lahko bralec dnevnega časopisja pod naslovi prispevkov spregleda, Isabel Fonseca poglobi, spregovori o ozadju zgodb ter jim da krajevna in osebna imena. Bridkobe iz teoretiziranj in suhoparnih časopisnih člankov se nam približajo brž, ko dobijo ime: Papusza kot izkoriščanje in izdajstvo, Nuzi kot brezposelnost, Viollca kot ženska ponižnost, Emilia kot žrtev romskega sistema vrednot, Emilian kot prestajanje posledic nekaznovanega požigalništva belih sosedov, Mircea kot zoglenelo truplo, Vesh kot čakanje na usodo v nemškem zbirnem centru, Drina kot nerazumljenost grozodejstev vojnega nacizma, Luciano kot otroška žrtev zdravniške ravnodušnosti, Ian kot večno dokazovanje v mednarodnih arenah, Nicolae kot boj zoper antiromski rasizem … To niso romaneskni liki, temveč osebnosti. V svojem pisanju avtorica ne dela razlik med prebivalcem barakarskega naselja in romskim aktivistom. Življenjske zgodbe postanejo pojasnilo razmer in odgovor bodisi na odprta vprašanja in vedoželjno radovednost, bodisi na prenagljene posplošitve. Čeprav ne na slovenskih tleh, govori knjiga o istih ljudeh. Bralec mimogrede in neprisiljeno spozna, da so Romi – kljub različnim mnenjem, ali so narodna, etnična, socialna ali kulturna manjšina, ali pa evropski narod – nosilci pestre kulturne dediščine, s katero skrbijo za pogosto opevano kulturno raznolikost stare celine, predvsem pa so ljudje.
Pisanje je zmes zgodovinskega, sociološkega, antropološkega, etnološkega, socialnopolitičnega; do strokovne presežnosti mu resda manjka drugačne poglobljenosti (sicer pa avtorica pripomni, da »znanstveniki pogosto vidijo tisto, kar želijo, in ne, kar se v resnici dogaja pred njihovimi očmi«), zato pa se lahko ponaša s pronicljivo poljudnoznanstveno noto, ki ji ne manjka niti dobršna mera humorja. V trenutku, ko je Fonsecova sama stopila v romska naselja in s tamkajšnjimi prebivalci zajela iz iste sklede, je Pokoplji me pokončno postala neposredna, osebna pripoved (avtorica je očividka, pripovedovalka, zapisovalka, zbiralka pričevanj, in ne nazadnje, tkalka novih prijateljstev), ki si sicer prizadeva ohranjati novinarsko distanco, vendar se zaradi nezmožnosti postavljanja objektivnih vprašanj (»Nihče od nas ni bil vajen nepristranskega intervjuja.«) izvije brezosebnosti in oddaljenosti. Njena pripoved tako ni objektivna, kar postane prednost, ko s svojimi komentarji, opažanji, razmišljanji in pomisleki zadeva ob absurde in protislovja, ki jih srečuje na svoji poti. Svojega, včasih morda konfliktnega, ambivalentnega položaja, se je ves čas zavedala: »Večina Romov na gadje še vedno strogo gleda kot na ljudi, ki so nevarni, ki jim ne gre zaupati in ki se jim je treba, če želi skupnost preživeti, izogibati, z izjemo poslov in trgovanja. V najbolj posplošenem smislu imajo gadje za mahrime: nečiste. Vzpostaviti nepotrebne odnose z njimi pomeni tvegati okužbo.« Kot gadji, neznanka, tujka, se je Romom približala na najboljši način: prizadevala se je naučiti njihovega jezika (saj skozi jezik lahko najbolje razumeš ljudi, ki ga govorijo – in obratno, »Če ne moreš razumeti dejanj, obstaja velika možnost, da ne boš razumel govora,« kot je avtorica zapisala v poglavju o učenju jezika). Čeprav ji to ni zares uspelo, se ji je tako posrečilo premostiti marsikatero razdaljo. Svoj osebni potopis prepleta z zgodbami Romov, ki jih na poti srečuje, vse skupaj pa nenehno nadgrajuje s podatki o romskih šegah in navadah, običajnem pravu, tabujih. Odlika raziskave je nedvomno ta, da je številne pogovore (z Romi in ljudmi, med katerimi živijo) ter dognanja s pomočjo opazovanja z udeležbo poglobila s pregledovanjem arhivskega gradiva – v knjigi mrgoli navedkov iz težko dostopnih arhivskih virov – ter s tem ustvarila neobremenjeno predstavitev romske zgodovine, kulture, jezika in aktualnih dogodkov (prebežništvo, terorizem, diskriminacija, kršenje človekovih pravic). Ti pripetljaji namreč v letih od 1995, ko je knjiga prvič izšla, niso v ničemer izgubili na aktualnosti.
To je dovolj, da knjiga pritegne ljudi, ki jim življenje Romov pomeni izziv znanstvenega raziskovanja, po drugi strani pa se ne zateka v stroge, znanstvene metode in terminologijo, ki bi k sebi hermetično spustila le izbran krog bralcev. Za bralca, ki ga fascinira idealizirano romsko življenje, in ki to ljudstvo pozna predvsem iz nekaj legendarnih filmov ter glasbenih posnetkov, dobijo srce parajoče zgodbe še drugo razsežnost. Tistega, ki je na tekočem z dogajanji, ki se tičejo evropskih romskih skupnosti, preseneti s podatki, ki sicer ostajajo skriti tudi strokovni javnosti. Čeprav ni ne strokovnjakinja za ‘romsko vprašanje’ ne poznavalka njihovega jezika, ne zgodovinarka ne antropologinja, Isabel Fonseca uspešno, hvalevredno poruši marsikateri zid neznanja, raztrešči kakšen stereotip in življenje pripadnikov romskega ljudstva, skupaj z njihovo ‘problematiko’, osvetli z več zornih kotov. Res pa je tudi, da v kovčku zahodnoevropskoameriške simbolne prtljage, ki ga je avtorica prinesla s seboj na potovanje, med drugim leži tudi njeno lastno stereotipiziranje – ne Romov, temveč ljudi, med katerimi živijo. Ker Srednje- in Vzhodnoevropejec, gotovo ne namenoma, v njeni pripovedi prehitro poenostavljeno postaneta ‘tolovaja’ (kar nekaj je posploševanj v slogu ‘tipičnih postsocialističnih tranzitnih mentalitet’), je branje mikavno tudi za človeka z zanimanjem, kdo ali kaj je vzhodnoevropski domorodec v očeh – človeka z Zahodne strani. Kljub temu in čeravno se pri avtorici začuti nepoznavanje številnih znanstvenih razglabljanj na temo, in čeprav ni mogoče reči, da vse njene teorije držijo, kar ji očitajo tudi nekateri kritiki, je bralec pomanjkljivosti pripravljen spregledati, ko ugotovi, da je Pokoplji me pokončno pomembno delo, saj doprinaša velik delež k širjenju obzorij širšega bralskega kroga, ki mu je svet Romov še premalo poznan, in ne nazadnje tudi k širitvi obzorij junakov njenega dela, samih Romov, ki zaradi potlačitve preteklosti o tej ne vedo veliko. Snov in spopadanje z njo je prava tvarina, zaradi katere je knjiga postala svetovna uspešnica, ki je doživela prevode v nemški, danski, švedski, norveški, francoski, italijanski, španski, portugalski, romunski, turški, češki in hrvaški jezik.
»Romi so bili ljudje z roba in to še vedno so. Začeli so okušati moč ideje zavedanja, da so Romi; obenem so v nevarnosti, da postanejo le še eden od ‘jezikov’ (v njihovem primeru slabo razumljen dialekt) etnične samoobrambe in žrtvovanosti.« Čeprav spet »Romi sedijo, gadje pa govorijo«, kot v knjigi pripomni romski aktivist na mednarodni konferenci, govorica Fonsecove seže dovolj daleč, da opomni, kako kolo z romske zastave ni le olesenel privesek, obešen pod strop, temveč je krog, ki se vrti. Romi, ki jim potovanje, gibanje, pomeni več kot komu drugemu, čigar zgodovina in večstoletni vsakdan nista tako zelo prepletena z medcelinskimi transverzalami, brezpotji, križišči, obcestnimi znaki in kretnicami, so Zemljani v najbolj žlahtnem pomenu besede. So ljudje, ki so obkrožili zemeljsko oblo, pri tem pa obrobili svetove, kjer so se pojavili; včasih so pri tem, tudi s pomočjo ljudi, med katerimi so zaživeli, nezavedno ustvarili ostre robove, in ko so pogledali izza njih, so jim ljudje prehitro rekli zarobljenci. V knjigi avtorica sama pogleduje za robove, tam pa srečuje ljudi, ki vsak na svoj način kličejo: »Pokoplji me pokončno, vse življenje sem preživel na kolenih.«

V oktobru 2006

Mesec zatem
Ni se še zaključila redakcija te knjige, ko so se že zaslišala nova poročila drug(ačn)osti o Romih. »Sploh ne prižgem več televizije, saj tam vsakokrat vidim le Rome,« je pred kratkim povedala starejša sogovornica. Stavek, vreden razmisleka, a ne na tem mestu. Senzacija, konflikt, ponovno posploševanje napak, stereotipiziranje vsega in vseh, navzkrižno usmerjanje političnih kazalcev, aplaudiranje, vzklikanje množic, ustvarjanje nekega prav in nekega narobe, opredeljevanje za in proti, injekcije adrenalina, barikade, okrogle mize, govorci, prikimavanje, odkimavanje, mrmranje v brk, ugašanje televizorjev. Ponovno dokazan preizkus, kako etničnost pravzaprav pomeni političnost, iz česar sledi, da je konflikt med skupinami državljanov lahko spet le konflikt med eno in drugo črnobelo politično stranjo. Z drugimi besedami: posredi je ponovno potrjen dokaz, da države ne morejo brez ljudi, kot so Romi. Potrebujejo jih, vedno znova, za potrjevanje lastne politike. Kaj neki bi o vsem tem povedala Isabel Fonseca?

Vaša vrečka je prazna.

pogoji poslovanja klub Sanje

Lestvica najbolje prodajanih:

1. Zavzemimo denar

2. Isolanthis

3. Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe

4. Sanje mojega očeta & Pogum za upanje (komplet)

5. Dolga pot do svobode

6. Skrito povelje

7. Prevarana Slovenija

8. Odprte žile Latinske Amerike

9. Sintropija v polifaznih zibelkah

10. Tiha hiša