Redakcija besedila:  Tina Volarič
Uvodno besedilo:  Dušan Jelinčič

Vrnitev v Trst po drugi svetovni vojni je za Vladimirja Bartola pomenila tudi vrnitev v čas otroštva in mladosti, kar je pisateljsko reflektiral v podlistkih, ki so v letih 1955/56 izhajali v Primorskem dnevniku. Vendar pričujoči avtobiografski zapisi, ki so pozneje izšli tudi v knjižni obliki (trilogija Mladost pri Svetem Ivanu), niso samo običajno spominjanje v obliki kronike, temveč so podkrepljeni s psihoanalizo, s katero se je Bartol svojčas veliko ukvarjal. Ob spominih na kraje in ljudi tržaškega zaledja nam pisatelj tako ponuja tudi razgradnjo svoje duševnosti, ki je v kasnejših letih porodila njegov opus.
Prvi del trilogije, Svet pravljic in čarovnije, opisuje pisateljevo najzgodnejše otroštvo, od njegovega rojstva do trenutka, ko je prvič stopil v šolo, torej do šestega leta starosti. Drugi del, Pot do učenosti, nam predstavlja pisateljeva učna leta do vstopa v nemško gimnazijo. V teh knjigi nam Bartol pripoveduje o svojem vstopu v šolo, o težavah in boleznih svoje mladosti, o prvem prijateljstvu. Ob tem nam predstavlja tudi svoje stike s prirodo, slika nekdanje učitelje na Ciril-Metodovi šoli ter pripoveduje o balkanski vojni in njenih odmevih v srcih tržaških Slovencev. Skozi te spomine se nam pokaže kot naravnost šolska figura bodočega književnika; s svojo tenkočutnostjo, hlastavo vedoželjnostjo in prodorno inteligenco spoznava svet okrog sebe in vzvode, ki ga obračajo, pri tem pa ostaja nepopustljivo samosvoj, zato da bi obdržal v sebi ključ do poti spoznanja in dar čudenja, ki označuje vsakega velikega umetnika.

S prvo »učenostjo«, ki mi jo je dala šola, se je moj nekoč tako strnjeni svet, »svet pravljic in čarovnije«, sesul, na njegovem mestu pa se je začel po drobcih graditi nov svet, kajpada še prav tako otroški, vendar pa že konkretnejši, kajti stik z realnim življenjem v šoli in pri Sokolu je dal mojim deškim željam in načrtom neko določnejšo, resničnosti bolje odgovarjajočo smer. Tako da bi bil lahko vzkliknil s pesnikom filozofom: gledam zarje, ki še niso žarele.
Ta svet, ki se je v meni sproti gradil, sem začel po drobcih posredovati Ivanu. V neskončnih večernih pogovorih z njim na našem vrtu in na »Zemlji« so se mi sproti rojevali in kovali načrti za daljno bodočnost, načrti, v katerih je imel Ivan svoje določeno mesto.
Pri tem ni ostal Ivan samo poslušalec in zaupnik. Vedel je mnoge stvari, zlasti iz praktičnega življenja, ki jih jaz nisem poznal, in se je s tem znanjem tudi sam aktivno vključil v moje deške načrte. Jasno je, da sem si jaz s svojo čezmerno fantazijo, ki je neprestano snovala, nekako nehote uzurpiral vodilno mesto. To je povsem naravno izviralo iz najinega odnosa in Ivan se temu ni nikoli upiral.