Kaj imajo skupnega šanson, pogrebni marš, blues, sodobna klasika, elektronika, eksperimentalna glasba, ljudsko petje, kavarniški napevi, jazz in country? Teoretično gledano veliko. Metaforično pa so to lahko tudi potovanja skozi prostore polne oseb in dogodkov, prežete s časom in vonjavami.
Kompozicije Roberta Jukiča so vse to, včasih še več, včasih še manj. Nediskriminatorno in s spoštovanjem do osnovnih načel "zlorabljenih" stilov, zvrsti in zvočnih okolij nam avtor pričara slike, ki jih od nekod že poznamo, sproži deja-vu občutke, a nam istočasno da vedeti, da je to vseeno nek drug, nov obraz. Kot tujec, ki ga že poznamo...
Za ta projekt je k sodelovanju povabil vrsto starih znancev in nove obraze, s katerih pomočjo je narisal drugo stran človeka iz ozadja.
Nabor soustvarjalcev se bere kot genski zapis široko zaobjete slovenske scene (Jani Kovačič, Vesna Pernarčič Žunić, Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape, Dejan Lapanja, Igor Bezget, Erik Marenče, Jan Kus, Cene Resnik, Jure Pukl, Asja Grauf, Jerneja Grebenšek, Jani Moder, Kaja Draklser, Kristijan Kranjčan, Saša Lušić, Tomaž Vovk, Janez Ramoveš) prepletene z tujimi celicami (Bettina Koziol, Kurt Achatz - Meix, Moritz Eggert – Nemčija; Janko Novoselić – Hrvaška, Tonč Feinig, Daniel Noesig – Avstrija, Marko Živadinović, Dušan Novakov, Sava Miletić – Srbija, Armend Xhaferi – Kosovo, Toine Thys – Belgija).
* Oglejte si kratko predstavitev projekta na portalu Youtube.
... svojevrsten kolaž občutij in glasbenih izrazov, ki ob brskanju po radijskih postajah ustvarja enkratno zvočno in razpoloženjsko okolje. - Andrej Predin, Slovenske novice
Prav tako, kot v nekih precej minulih časih, še vedno obstaja možnost, da vključimo radio, sedemo in preprosto poslušamo. Lahko sami ali v paru. Lahko objeti z nekom, lahko z ljubezenskim romanom v rokah, lepo monografijo pred sabo ali udobno zleknjeni s stripom Dylana Doga – kar je eno in isto. Če dobro poslušamo, vidimo človeka z lune. - Janez Ramoveš o plošči Roberta Jukiča, 31. 8. 2009
Radio Roberta Jukiča je zmešnica, ali kot radi pravijo mladi - shake, vsakdanje poplave žanrov in stilov, ki nas zasipljejo iz neštetih zvočnikov. Nekajkrat zaslišimo staro iskanje postaj, ki se ga spomnimo le najstarejši. A tak miks je le eden možnih zvočnih prostorov, ki jih Robert Jukič raziskuje na tej plošči. Raznovrstnost zvočnih barv vsakdanjosti – tako privlačnih, da nam zastane korak, da vstopimo v lokal, da nehamo nakupovati in - prisluhnemo. In vsi ti trenutki so kot postaje na radiu, so kot pesmi na Radiu Roberta Jukiča. - Jani Kovačič, Ljubljana, 30.8.2009
SHRANI V VREČKO
Robert Jukič
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2008