besedila:  Janez Ramoveš
Priredbe:  Joži Šalej
Spremno besedilo in redakcija:  Peter Kisin

Baje je prvič samostojno nastopila oktobra leta 1988. Takrat so jo fantje iz Suše spod Blegoša (Brane Frlic, Metod Frlic in Janez Ramoveš) povabili k sodelovanju v kulturno-teroristični skupini Ne bom oprala teh krvavih madežev. Na trgu v Kranju, na otvoritvi razstave skupine, je pela tri stare cerkvene pesmi. Med petjem so krog nje trosili hlevski gnoj.

Kot pevka še zdaleč ni bila začetnica. Dotlej se je že skoraj trinajst let urila v raznih pevskih zborih. Bila je vešča uradnega programa slovenske zborovske glasbe. V družbi skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev se je srečala s poezijo Janeza Ramoveša. Prvi njegovi pesmi, ki ju je posvojila in uglasbila, sta bili Ko se stemni (Rad imeti je, da na kup usrane gate zdevata in skušata oprati; prej ali slej se nekomu zagravža) in Pestrna (Srežasti obraz žanjice v jutru). Pela ju je na zadnjem performansu skupine in kasneje še na več otvoritvah likovnih razstav različnih avtorjev, ki so dolgo časa bile edina priložnost za njene samostojne nastope. Na teh dogodkih je prepevala nekaj svojih pesmi, kakšno ljudsko in kakšno udarno z železnega repertoarja solopetja, ki ga je ostrila v glasbeni šoli Šiška – Bežigrad pri gospe Ileani Bratuž Kacjan.

Sodelovanje z Janezom Ramovešem je sčasoma prešlo iz kulturno-umetniških praks v prakse vsakdanjega življenja. Še bolj podrobno je spoznavala intimo Janezovega pesniškega sveta. V njem je bilo vedno manj prostora za zborno izreko in Janez se je iz pesmi v pesem odločneje vračal h govorici svojega vsakdana. Po Božjastnicah, ki so izšle leta 1990 in pomenijo presek njegovega zgodnjega pesniškega ustvarjanja, nastajajo pesmi, ki napovedujejo novo zbirko. Striptiz. Namesto Kim Basinger je izšel leta 1995. V njej so vse pesmi, razen Mlade sesute kmetice z imitacijo parketa na koži ... in ciklusa Anekdote o Jezusih, zapisane v jeziku, ki ga lahko priložnostno označimo kot narečje Poljanske doline. Uršula pravi, da so se pesmi iz te zbirke »kar usule iz nje«.

Ležala je v bolnišnici. Ko je bila sama v sobi, se je skrivaj in tiho snemala na diktafon, da ji kakšna uglasbitev ne bi ušla s pozabo. Tistikrat je v radijskem pevskem zboru spoznala Jožija Šaleja. Začelo se je njuno glasbeno sodelovanje in v komade so vstopili instrumenti; v glavnem klavir, včasih tudi bas in klarinet. Koncertov in nastopov je bilo več kot prejšnja leta in bili so bolj avtorski. Komade so aprila 1999 posneli v studiu Radia Slovenija – z nekim povsem drugim namenom. Posnetke so ji prijazno podarili. Leto kasneje je v samozaložbi izšel prvenec v nakladi 300 izvodov, ki jih je večino razdelila med prijatelje in znance, nekaj jih je bilo za zahvale in promocijo, s preostankom pa je pokrila stroške.

Ponovni izid albuma Sugar Free Baby ponuja priložnost, da albuma ne predstavim samo s faktografijo prve izdaje, ampak ga umestim tudi v ustvarjalno delo avtorice, ki je po vsem tem času postalo bolj pregledno in bolj dojemljivo. Zato naj poskusim z naslednjo primerjavo: Uršulino ustvarjanje, smeri in prelome, ki jih v njem ubira, bom bral vzporedno z Janezovim pesnjenjem. Menim, da lahko v njenem iskanju lastnega glasbenega izraza sledimo podobnemu razmisleku, kot je v danem trenutku zaznamoval porajanje Janezove poezije. Tako kot se je Janezov pesniški izraz osvobajal spon knjižne slovenščine in se vrnil k jeziku, ki je tudi v poeziji edini zmožen karseda avtentično posredovati osebna občutja, se je tudi Uršulin vokal osamosvajal od pomoči spremljevalnih instrumentov, da bi se dosledno izrazil v načinu a cappélla, za katerega sama meni, da ji je od vseh najbolj pisan na kožo. Večkrat je poudarila, da je Sugar Free Baby nastajal v času, ko se ji je po izkušnji občasnih nastopov, ki so povečini spremljali program drugih kulturno-umetniških dogodkov, zdelo, da je njeno početje preveč nenavadno, da bi našlo pot k nekoliko širšemu občinstvu. Besedila, ki jih je pela, so bila v narečju, tematika nenavadna, tuintam groteskna, vse prej kot lahka in vesela. In potem še petje – molovski vokal, brez spremljave, pomalem srhljiv. Vendar instrumentov, ki so v njeno glasbo vstopili z Jožijem Šalejem, ni razumela kot prisilo, kot neizbežni uklon pravilom splošne všečnosti in sprejemljivosti, ampak ji je tako nadgrajena glasba zvenela dobro, zanimivo in predvsem: bilo ji je všeč.

Ko se je potrdila z drugo ploščo Na sunčn dan sm se z beciklam pelu, ki je leta 2003 izšla pri Založbi Sanje z vso podporno logistiko, ki se pričakuje od resnejšega založniškega projekta – uredniško in producentsko delo, predvsem pa načrtna promocija in razširjena distribucijska mreža, ki poskrbi za večjo dostopnost izdelka –, je lahko vnovič premislila o svojem početju in se postopoma poskusila tam, kjer je tako rekoč najbolj samosvoja. Posnetki, ki so nastali januarja 2005 v kapeli Loškega gradu, so nastali izključno za vajo in preverbo morebitnih novih izhodišč nadaljnjega ustvarjanja. Kmalu zatem se je za potrebe spominske plošče Poljanski blues Braneta Frlica vnovič obudila zasedba Fantje z Jazbecove grape. Komad Piism, ke ja j piil adn, ke j pol hmal umaru so posneli z Uršulo, ki je tedaj nastopila še priložnostno, junija istega leta pa smo v Škofji Loki že bili priča premiernemu nastopu Uršule Ramoveš s Fanti z Jazbecove grape. V tem projektu so Uršula in Jazbecova spremljava stavili izključno na svoje glasove. Zasedba je po nekaj nastopih doživela korenito spremembo in se je v novi sestavi predstavila na plošči, ki je priložena najnovejši, peti pesniški zbirki Janeza Ramoveša, Staroselski ciklus. Na tej plošči Uršula nastopa s svojim najstarejšim in najzvestejšim glasbenim spremljevalcem Jožijem Šalejem in najmlajšim, basistom Metodom Bankom. In če sta na Sugar Free Baby le dva komada izvedena v načinu a cappélla, sta na tej plošči le še dva z instrumentalno spremljavo.

Tokratna izdaja Sugar Free Baby je v prvi vrsti rezultat avtoričinega premisleka. Ko je pred kratkim po daljšem času vnovič poslušala svoj prvenec, je spoznala, da je z njim vendarle zadovoljna in pomirjena, in da je njen prvi, samozaložniški izdelek mogoče vreden še enega, vizualno prenovljenega natisa. Medtem sama že razmišlja o novih poteh, ki so kakopak docela nepredvidljive. V tem pa je navsezadnje tudi vsa srž ustvarjalne dinamike.


Iz spremne knjižice; Peter Kisin, april 2006

Porwočna oblika je shjeftana bla,
žjenn je vrisku na glas, kar se da,
bala j pakirala obvjekana vsa.

Rejnat cagar je prelizu cifarplac,
ke brez besid sta stala zravn hišnih vrat.