Uvodna beseda:  Dušan Jelinčič
Redakcija besedila:  Tina Volarič
Lektoriranje:  Mateja Dermelj
Korektura:  Zalka Drglin
Oblikovanje in ilustracija:  Radovan Jenko,  Barbara Rogelj
Urednik:  Rok Zavrtanik

Vrnitev v Trst po drugi svetovni vojni je za Vladimirja Bartola pomenila tudi vrnitev v čas otroštva in mladosti, kar je pisateljsko reflektiral v podlistkih, ki so v letih 1955/56 izhajali v Primorskem dnevniku. Vendar pričujoči avtobiografski zapisi, ki so pozneje izšli tudi v knjižni obliki (trilogija Mladost pri Svetem Ivanu), niso samo običajno spominjanje v obliki kronike, temveč so podkrepljeni s psihoanalizo, s katero se je Bartol svojčas veliko ukvarjal. Ob spominih na kraje in ljudi tržaškega zaledja nam pisatelj tako ponuja tudi razgradnjo svoje duševnosti, ki je v kasnejših letih porodila njegov opus.
Svet pravljic in čarovnije je prva knjiga trilogije. O njej je Bartol na začetku druge knjige zapisal: »V prvi knjigi sem poskušal zagrabiti čim več tistega, kar je bilo takrat v naši ožji okolici tako rekoč v zraku. Skušal sem prikazati rodovno tradicijo z materine in očetove strani, praznovanja in običaje takratnih Svetoivančanov, dobo secesije, v katero sem se vrodil; šel sem nazaj v tradicijo domačega kraja in prikazal nekatere markantne osebnosti (...); skušal sem orisati slavni okoličanski bataljon, njegov pomen in njegov konec; nit me je privedla dalje do prvega domačega literata Josipa Godine Vrdelskega in do njegovega poseganja v ožje tržaško in širše slovensko kulturno in javno življenje.«
Preostali dve knjigi, Težka je pot do učenosti ter Romantika in platonika sredi vojne, bosta predvidoma izšli spomladi in jeseni prihodnje leto.

»Ko mi je bilo dvanajst let, me je nekoč nenadoma popadel silovit nemir – natančno vem še: bilo je na velikonočni ponedeljek; doma mi ni bilo obstanka, staršem sem se strgal in zbežal na visoko kraško planoto. Burja je žvižgaje pihala s severa, stresala je brzojavne drogove in žice, da so obupno ječali. Toda meni je bilo njeno zavijanje kakor tajinstvena opojna godba, ki je sproščala v meni ekrazitu podobna čustva, da me je gnalo kakor obsedenca preko skalovja. Izpostavil sem se ji, pograbila me je kakor velikanska roka in me tirala s seboj; zdelo se mi je, da me bo vsak čas strgala s tal in me ponesla s seboj v višino, tja proti morju. Naenkrat mi je bilo, kakor da mi rastejo peruti; zavriskal sem, razprostrl roke – in danes občutim, če grem v mislih nazaj, kot da bi bil v resnici vzletel. Kakor fantastično pošastne sanje je ta spomin, napol resnica in napol pomaknjen v neki drugi svet. Od tega dne mi ni bilo nič več do družbe, iskal sem samoto, bežal v skalovje in nestrpno čakal, da bi me tisto neznansko občutje spet obiskalo ...«