V romanu Tri ljubezni Lojze Kovačič stopa v osrčje največje intimnosti - na področje ljubezni, erotike in spolnosti. Bralca vodi v sredo negotovega, komajzavednega, nereflektiranega sveta, kjer prevladujejo slutnje, instinkti in nagoni in v katerem jeziku zmanjkuje besed.
Tematika ljubezni in seksualnosti je bila le redkokdaj v slovenski in evropski literaturi obdelana na tako visoki pisateljski ravni.
Roman predstavlja zaokrožen vsebinski sklop iz knjige Pet fragmentov (1981). Pobudo za njegov izid je dal pisatelj sam.
Nekaj sto milimetrov je že osvojil: zdaj malo počivati sredi te ohlapne komedije impulzivnosti, brez vinskih soparic v glavi: mirujoča nežnost z ugašenimi lučmi, še veliko labirintov in labirintkov je v temi pred njim. A kaj je z njo? Ne tega še slutiti ne mara, za noben denar na svetu ne, drugače bi se sama od sebe zvečala distanca med njima. Umiriti se in potem spet naprej. A kaj, ko radikalni mesojedec tam zdolaj, ki mu je tuja vsa tista svetla zračna cona nad sabo, pritiska in buta v njeno stegno ko kozel: na svojem imaginarnem tilniku hoče občutiti težo njene sluznice, ovalno špiljo, ki se ga bo oklenila; kratkorepega zoofaga ne brigajo luči, kristali, misli, pretiravanja.