Drobne kaplje romana Vila Amalia izdolbejo brez sleherne spokojnosti mirno skladateljico srednjih let, ki živi skoraj nevidno življenje, obdana s tremi klavirji. Zgodi se, da mora zapustiti moškega, in gole brestove veje, in sebe, in način, kako živeti svojo strast ... Pripne se na jezičasti kos zemlje in ozko, dolgo vilo. Odtlej je ženska, ki se do obisti predaja lakoti, spevu, hoji, strasti, plavanju, usodi.
Leta 2009 je romaneskna pripoved oživela na filmskem platnu (očarala je Isabelle Huppert).
Roman spominja na kompozicijo fuge,
zaobjema poglavitne teme posameznikovega prevpraševanja identitete in iskanja
onstran ozkih meja, ki si jih zarišemo v vsakdanu. V iskanju sebe v svobodi pa
se v prostoru neapeljskega zaliva v njenem novem življenju, ožarjenem z
mediteransko in notranjo svetlobo, spletejo nove ljubezenske, prijateljske,
materinske vezi. Vendar je to zgodba odhodov, rezov,
ločitev in smrti. Izbrisana preteklost junakinjo spet najde, ampak naleti na
preobraženo, novo osebo. Bolečina, ki jo nosi življenje, raste s to žensko, ta
jo pretvarja v umetnost, vse do konca v samoti.
Pretresljiv roman mojstrskega
pisanja preberemo na dušek, k čemur pripomorejo: pretanjena kompozicija v štirih delih z
zanimivim prepletom pripovednih glasov in gledišč ter bogatim metaforičnim
podstatjem, izčiščenost eliptičnega, mestoma pesniškega sloga, izjemnost
psihološke karakterizacije in prodornega mišljenja, ki ne govori le zgodbe
zaradi zgodbe, čeprav je roman mogoče brati tudi na manj zavezujoč
način.
Prevod dela je podprl Kulturni program Evropske
unije (2007‒2013).
Kajti življenje med ženskami in moškimi je večen vihar. Zrak med njihovimi obrazi je gostejši - bolj sovražen, bolj bliskovit - kot med drevesi ali med kamni. Včasih, zelo poredkoma, v lepih izjemah, zares udari strela, zares ubije. To je ljubezen. Ta ženska, ta moški. Padeta vznak. Padeta na hrbet.
V tem romanu
se osebe srečujejo s tragičnim koncem in bralca pretresejo, ker jih ne pričakuje,
boleče pa zaznamujejo nadaljnjo usodo glavne junakinje. In njeno skladanje, ki je
intenzivnejše v času, ko je bolečina najostrejša. Roman, ki bo bučal v vas
še dolgo po tem, ko ga boste odložili. - Urška Krišelj Grubar, Jana
Pascal Quignard mi je dal tokrat spet tisti poseben užitek branja, ki se ga
spominjam iz dotika z njegovim prvim romanom, ki me je osupnil. Je glasbenik,
njegovi stavki se berejo v elipsah, kratka poglavja se izmenjujejo z drugimi,
dialoge zamenjuje tišina. Če bi iskal njegove literarne prednike, bi se spomnil
Marguerite Yourcenard in vsem zaželel privilegiran užitek branja njegovih
sugestivnih mojstrstev.
- Robert Waltl
Pred bralcem po drobcih vznika nenavadno, samosvoje življenje umetnice Ann
Hidden, v katerem se strast vselej meša z bolečino. Na koncu se omenjeni drobci
sestavijo v čustveno intenzivno pripoved, ki se, čeprav sama po sebi ni
lahkotna – prej nasprotno – vendarle lahkotno bere. - Gaja Kos, Nedelo
Vila Amalia je zrel roman zrelega književnika in njegova romantika je
formalna romantika. Kaj bo oblekla, kaj bo pojedla, kako ga je
zapustila, kako si je postrigla lase in kako je poljubljala prijateljico
... smešno, kaj vse si privošči gospod Quignard in kako dobro mu to
uspe. - Andreja Rauch, Radio Študent
SHRANI V VREČKO
Pascal Quignard
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010