Prevod:  Stana Anželj
Urednica:  Tjaša Koprivec
Lektura:  Mateja Dermelj
Izvedba naslovnice in prelom:  Maja Čuk

Najboljšega vajeni bralci, pozor, znova si boste oblizovali prste. Aleluja! Po Mestu sanjajočih knjig se širno razpre naslednja knjiga iz zamonijske serije (peta po vrsti), prav tako Moersov lastnoročno ilustrirani prevod iz zamonijščine, tokrat dela Gofida Letterkerla (alias nemškega klasika Gottfrieda Kellerja) z naslovom Vreščji mojster in s podnaslovom Kulinarična pravljica iz Zamonije. V Sledwayi, najbolj bolnem mestu v vsej Zamoniji, se mraček Eho, zamonijska različica domače mačke, ki zna govoriti, popolnoma obubožan znajde na cesti in sklene pakt z mestnim vreščjim mojstrom, grozljivim Espinom (Mefisto in Faust v eni osebi). Espin bo Ehu stregel kot kralju in ga pital z največjimi poslasticami, ta pa mu bo v zahvalo ob naslednji polni luni, vreščjem ščipu, podaril svoje salo (ki ga Espin potrebuje za svoje eksperimente in ga od žive mračke lahko dobi le na en način …). Do naslednje polne lune pa je še veliko časa − in mnogo pustolovščin.

Vsako večje mesto v Zamoniji ima vreščjega mojstra, ki ureja vreščje zadeve. Vreščam, ki samo potujejo skozi tiste kraje, izda (ali pa tudi ne) dovoljenje za vedeževanje, pri vreščah s stalnim prebivališčem redno pregleduje poslovne knjige, jih cepi proti vreščji vročici (bolezni, ki prizadene samo vrešče: te za več tednov zapadejo v preroško ekstazo, v kateri prerokujejo le najhujše reči, ki jih res nihče noče vedeti), izvaja letno razuševanje ušivih vrešč in pobira davek na prerokovanje. Vse to je Espin počel v Sledwayi, z največjo vnemo, in za nameček je nekaj vrešč redno zapiral v mestni vreščji stolp, iz čiste samovolje, zato da jih je dolge dni trpinčil z glasbenimi predstavami na vreščulico in srhdude.