Prevod:  Gašper Malej
Pregled besedila:  Marijan Pušavec
Oblikovanje naslovnice:  Jerneja Rodica
Urednica:  Tjaša Koprivec
Prelom:  Maja Čuk

Knjiga, ki se je napojila s stoletjem strasti in v prožno plast tako zelo človeškega tkiva izrezala mnogotera okenca, teše strugo intimne pripovedi. Izpovedani doživljaji nemirnih mladostnih iluzij in zmagoslavno pretegujočih se streznitev dolbejo samonikel glas človeka, ki se vrača med bore, kostanje, ciprese in hraste; glas, tresoč se od razburjenja, ko obrezuje rogove prepričanj, (ne)smrtnih ideologij, erosa in ljubezni. Roman, ki se je podnaslovil z vojnami, ljubeznimi, črnimi štorkljami in oddaljenimi Istrani, je pričevalec in ustvarjalec. Odrešen strahu pred nebrzdanostjo in opojnostjo časa, v katerega je vrasel, drami (za)vest in slavi gorenje verzov, ki so jih vrezala odpotovanja, pa odmaknjenih plesov, kakor so završali skozi epskost čustev in sanj.

Tjaša Koprivec, urednica


...



Knjiga o generaciji, ki lahko verjame le v večkulturno Evropo in tudi v druge utopije. Je sprehod po delu zgodovine 'kratkega stoletja', ki opisano (avtorjevo) generacijo najbolj zaznamuje. Gre hkrati (in le delno) za roman, esej in spominsko pripoved.

Poglavja in zgodbe, ki se prepletajo v različnem času in prostoru, nam pripovedujejo o Istri, Italiji, bivši Jugoslaviji, Sloveniji, Španiji, Mediteranu in Latinski Ameriki. O dramah druge svetovne vojne, o istrskem eksodusu, o španski demokratični tranziciji in o vojnah v bivši Jugoslaviji.

Gre za dokaj intimno in drzno izpoved ene od prič našega časa in prostora. Kot pišeta Tone Hočevar v Delu in Andrej Mrevlje v Dnevniku, je to knjiga, ki kliče po slovenskem prevodu. Prevod knjige v slovenščino bi tako, kot je italijanskemu bralstvu, tudi slovenskemu približal segment zgodovine in multikulturne obmejne stvarnosti, ki je tukaj, kljub geografski bližini, premalo znan.

Slovenski natis je gmotno podprla Javna agencija za knjigo RS.

... zapeljiva danza macabra, ta neustavljivi mrtvaški ples, ki nas vodi navkljub turobnemu imenu, morda celo vedro in sproščeno, vse tja do zadnjega hribovitega kota, do Las Hurdes in nazaj, je za vsakogar neizogibna. V njej in od nje se lahko marsičesa naučimo. Na primer, umetnosti življenja.
- Franco Juri