Prevod:  Suzana Koncut
Oblikovanje:  Boštjan Pavletič
Ilustracija:  Jasmin Talunđič
Urednik:  Peter Kisin

Prizorišče romana Vzdih je nerodoviten, od boga zapuščeni otoček Rodrigues, kjer se revščina prepleta z norostjo. Nekaj izkoreninjencev, ujetih v past med nesrečno preteklostjo in brezupno prihodnostjo, se pred grozečo revščino zateče na opustele višave, prežete z zastrtim spominom na umrle sužnje. Vzdih je ime tega kraja, novonaseljenci pa ga občutijo kot skrivnosten in sovražen prostor, poln prikazni iz minulega časa in grozečih duhov. Njihov brezupen in blazen načrt, da bi tam obogateli z gojenjem marihuane, se kmalu prevesi v popolno polomijo, k čemur pripomorejo tudi nenehna videnja mrtvih, prikazni iz preteklosti in duhovi, ki se vpletajo v njihovo zgodbo. Znotraj te sanjske in poetične atmosfere pa se kljub fantastičnosti razkriva konkretna realnost sodobnega življenja v postkolonialnem svetu, zaznamovana z brezperspektivnostjo, zaostalostjo in propadom človeških vrednot. In ta mešanica poetične fantastičnosti in krute realnosti daje romanu zelo svojevrsten ton. Zdi se namreč, da vstopamo v mitsko pripoved, polno skrivnostnih vzrokov in čudaških bitij, kmalu pa se pokažejo povsem realni razlogi za to: neozdravljiva bolezen, poskus detomora, genske okvare, izkoriščanje in brezobzirno nasilje.


Roman ima jasen pripovedni okvir. Napisan je skozi prvoosebno pripoved enega od izkoreninjencev, Patrica Razsvetljenega, »tistega, ki zna brati, ki jim pripoveduje zgodbe, bere časopise in prenaša novice«. Njegova pripoved seveda ni linearna, saj gradi na vednosti o končni tragediji in propadu, z občasnimi potepi v bližnjo in daljno preteklost pa mojstrsko stke celovito sestavljanko raznolikih zgodb.

Kraj robidovja, kamenja, bazaltne skale, neuravnoteženo viseč pod modrim nebom, poteptan pod ustjem gričevja. Ne bi mogel nositi drugega imena.