Knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev, ki sta jo uredili Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn, sestavlja 27 zgodb izbrisanih posameznikov in posameznic. Svoje zgodbe so izbrisani napisali skupaj s študentkami in študenti Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Gre za zgodbe o pogumu, inovativnosti, strategijah preživetja in upanju, ki razkrivajo nove ali manj znane vidike izbrisa in njegovih posledic.
Kako sem lahko neznana oseba, jaz sem živ človek! »Ne, vi ste izbrisani, ni vas v računalniku, ni več evidence,« mi je rekla. Rale Želimo, da preživete izkušnje niso bile zaman, torej da smo se kot družba sposobni naučiti, kaj lahko povzročita širjenje sovraštva in pomanjkanje možnosti za kritično samorefleksijo in upor.Želimo, da storjene krivice ne bodo zapadle v pozabo. Ob tem zahtevamo ugotavljanje odgovornosti za izbris in temu ustrezne postopke sodnih organov. Predvsem pa pozivamo vse bralce in bralke, da po svetu hodite odprtih oči, premišljujete o učinkih svojih dejanj in se odločno uprete vsakršnim praksam izključevanja. Jelka Zorn in Uršula Lipovec Čebron v uvodni besedi
Sem tu, pa vendar me ni (odlomek)
Nekega dne sem želela obiskati prijateljico v Ljubljani in me, nič hudega slutečo, na ulici ustavita policaja:
»Gospa, dokumente!« Dokumente? Kako, če so mi jih vzeli. Dokumente? Le kaj naj jima rečem?
»Ma, nisem jih vzela sabo. Grem samo k prijateljici na obisk. Joj, res sem pozabila.«
»Gospa, z nama na postajo!« Oblije me vročina, gledam v hladne oči policaja v upanju, da me bo vseeno pustil. Misli mi švigajo skozi glavo in kar naenkrat se znajdem na postaji.
»Kako ste prišli čez mejo? No? Kdo vas je pripeljal?«
»Človek božji, nobeden me ni pripeljal. Jaz sem tukaj zaposlena. Tudi sestro imam tu, živi na Župančičevi ulici.«
»Koliko ste plačali?!?« me prekine.
»Prosim, preverite sestro.« Nič. Zapor.
Po neprespani noči v zaporu se znajdem pred sodnikom. Vse je šlo tako hitro mimo, da nisem vedela, kaj se pravzaprav dogaja. V žepu sem skrivala pet tisoč tolarjev, ki so se mi zdeli kot luč v temi. Kot se je izkazalo, to ni bilo dovolj. Vzeli so polovico, meni pa dali prenočišče v zaporu, v tistem domu za odstranjevanje tujcev. Tam so mi vzeli obleke in jih dali prat. Lahko bi rekla, da so podobno storili z mano. No, saj nikoli ne veš, kdaj je človek bolan. Ko so me pregledali in razkužili, so me napotili v sobo.
Živel sem, a hkrati nisem več obstajal. Svojo živost sem dokazoval nadaljnjih enajst let.
Knjiga je posvečena Milanu Makucu (1947–2008) in vsem tistim izbrisanim prebivalcem, ki svoje zgodbe ne bodo več mogli deliti z nami.
Izbris in jaz sva trčila skupaj po neki čudni logiki. Skupaj sva že 19. leto in nič ne kaže na to, da bi se kaj kmalu razšla. Megla! Izbris je moja megla. Vsak moj jasen dan spremeni v nejasno zgodbo, polno zapletov in skrbi. Srečni trenutki postanejo zabrisani. Kot megla! Ana Mezga
Cel cajt sem morala biti kot ena žival na preži! Živa
Nogomet sem vadil na petih kvadratnih metrih v garaži, ker si nisem upal iti na štadion, pa sem celo življenje v Tolminu dal za nogomet. Bojan
Ko enkrat prideš v tako situacijo, kratek stik s policijo, državo, od tebe še miške bežijo. Miške! Šele ko sem dobil državljanstvo, se je nehalo moje poniževanje … Vid Milivojša – Vice
Je že tako, da svojega državljanstva oziroma urejenega pravnega statusa običajno ne cenimo, dokler ga ne izgubimo. In ko ga izgubimo, se odpre poseben svet. Vzporeden svet. mag. Neža Kogovšek Šalamon
Spomnim pa se, da me je moja okolica bolj sekirala kot uradnica, ki me je dejansko izbrisala. Še vedno jo prepoznam. Kratka, jedrnata. »Čistilka«, v narekovajih. Ne bom rekel etnična čistilka. Prepričan sem, da je ortodoksna, patriotska Ljubljančanka, že zaradi nesproščene mimike, izraza, takratne retorike, dialoga. Nisem čutil nobene jeze, ona je bila tam zato, da cvika, kot sprevodnik na vlaku, to je bila njena komanda, to je bila njena služba. Neverjetno, ne morem je pozabiti. Ne vem, ali zaradi šoka, pozitivnega ali negativnega.Še vedno me malo zmrazi, malo se stresem, ko jo vidim. Glej jo, oranžna frizura, elegantna, klasično elegantna. Mislim, da ni na njeni garderobi niti enega oranžnega laska. Jasno, zdaj ima še očala. Zanima me, če je še tam v službi. Kar dvomim. Saj to ni pomembno. Če bi imel priložnost, bi jo vprašal, če se dobiva na minutnem pogovoru, tako, na mrzlem pločniku. Prepričan sem, da bi se me spomnila. Miškolin
... uničujoča knjiga. Predvsem zato, ker so tako bridko resnične, da te ob njih zaboli duša. - Branko Soban, Delo
Presunljive zgodbe 27 izbrisanih prebivalcev z imeni ali vsaj vzdevki
dvignejo posameznike iz brezosebne množice izbrisanih in problematiko
izbrisa predstavijo v novi, še nepoznani luči. - Manca Čujež, siol.net, Prelistano
Z
mnogimi opombami opremljene tragične osebne zgodbe izbrisanih kažejo na
to, kakšne travmatične posledice je povzročil in še povzroča izbris,
kakšno degradacijo kakovosti vsakdanjega življenja je povzročil zdrs v
vzporedni svet izbrisancev in s kakšno administrativno oholostjo so
tedanji uradniki izbrisancem razglasili njihovo izbrisanost ... Temna plat slovenske
osamosvojitve.
- Samo Rugelj, Bukla
SHRANI V VREČKO
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010