Prevod iz angleščine:  Jure Potokar
Lektoriranje:  Renata Anžič
Oblikovanje knjižnega ovitka:  Boštjan Pavletič

Ko začneš brati zadnji roman odličnega turškega pisatelja Orhana Pamuka, je treba globoko zajeti sapo, kajti epska freska sodobne Turčije in njenih nasprotij bralca vsrka kot vrtinec in ga izpljune šele na zadnji strani zajetne knjige. Ne samo zato, ker se v snežnem vrtincu sooča z množico živopisnih likov, ki se nenehno zapletajo v vedno nove in čedalje bolj krvave dogodke, ampak tudi zato, ker so ti dogodki vse bolj absurdni in hkrati čudovito lirični. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Sneg mojstrsko zasnovana simfonija simetrij in še zlasti nasprotij, s katerimi se spopada sodobni človek, toliko bolj, če živi v deželi, kakršna je Turčija.
Kot je pri Pamuku navada, se dogajanje romana osredotoča na pet dni, v katerih se nekdanji študentski levičar, sicer pesnik patricijskega istanbulskega porekla z imenom Ka, po dolgih letih nemškega izgnanstva vrne v domovino in obišče mesto Kars na skrajnem severovzhodu anatolske planote. Tja gre, da bi za časopis poročal o lokalnih volitvah in epidemiji samomorov med dekleti z naglavno ruto, še bolj pa, da bi srečal mladostno ljubezen, ki ločena živi v mestu. Kakor hitro pa sredi snežnega meteža pride v zaspano, revno in obupano mesto, ga posrka bliskoviti tok dogodkov, v katerih spoznavamo galerijo absurdnih likov, ki poosebljajo današnjo turško stvarnost, in dosežejo vrhunec v krvavem udaru, ki ga ob pomoči vojske izvede vodja potujoče gledališke skupine.
Skoraj odveč je pripovedovati, da Pamuk pogosto neusmiljeno ironizira situacije, ljudi in dogodke, da velikokrat niha na meji sanjskega in resničnega, absurda in groteske, pa vendar prav s pomočjo teh nasprotij ustvarja literarno fresko, ki je verjetnejša in prepričljivejša od še tako realističnega opisa. Pamuk se do nasprotij, ki povezujejo in razdvajajo Kars in s tem Turčijo, vrednostno ne opredeljuje, enako neusmiljeno ironizira 'divjeoke' islamistične skrajneže, nekdanje levičarje, oportunistične politike, otopele vojake in policiste, pa tudi novinarje, ki se udinjajo tistemu, ki pač ima oblast. Zdi se, da je še najbolj na strani neukih, otopelih brezposelnih množic, ki molče opazujejo srhljivo dogajanje in ga jemljejo z enako ravnodušno gotovostjo, s katero vedo, da se bo snežni (kot tudi vsak drugi) metež prej ali slej končal.
Pamukov Sneg je še toliko dragocenejši, ker na zelo prepričljiv način pripoveduje o nasprotjih med sodobnim sekularnim Zahodom, ki ves svet nenehno bombardira s poplavo izpraznjenih podob, idej in naukov, in tesnobo islamskega sveta, ki zaradi svojega izročila te izpraznjenosti ne zna upoštevati.
Zapisal Jure Potokar

Tišina snega, je pomislil moški, sedeč za šoferjem avtobusa. Če bi bil to začetek pesmi, bi tisto, kar je čutil v sebi, naslovil tišina snega … Če ne bi bil tako utrujen, če bi si malo pozorneje ogledal snežinke, ki so se vrtinčile iz neba kot peresa, bi morebiti spoznal, da potuje naravnost v snežni vihar; morda na začetku ni videl, da se odpravlja na potovanje, ki mu bo za vselej spremenilo življenje, in bi se odločil vrniti.