Dostava na vse kontinente (izjema, zaenkrat: Antarktika). Osebni prevzem v Hiši sanjajočih knjig. Brezplačna dostava kamorkoli v Sloveniji nad 35 €.
A
A

A

Simfonija v besedi
Avtor: Igor Krivokapič Založnik: Sanje Jezik: slovenski

A je prva knjiga obsežnega tridelnega romanesknega cikla: A – simfonija besede. B – trdo pripovedništvo. C – roman. Delo je orjaško, v gosto tkani pisavi se skozi viharen tok razliva protagonistova pripoved, prečena z zgodbami ljudi, ki so vstopali vanjo na različnih postajah, se močno dotikali njegovega življenja, ga sooblikovali in spreminjali, zato je razumljivo, da se tudi pripovedovalec več kot samo dotakne njihovih zgodb. Roman lahko beremo tudi kot hvalnico mladosti, kot pričevanje o odraščanju, hvalnico vsem izkustvom, lepim in krutim, ki zaznamujejo in oblikujejo mladega človeka. 

42,00 € - 42,00 €
Redna cena: 42,00 €
Sanjska cena: 0,00 € Prihranite: 42,00 € (* velja za člane Knjižne družine Sanje).

Z nakupom tega izdelka podpirate slovensko knjigo in zaupanje v moč domišljije in lepote.

Je branje lahko enako poslušanju? Kakšen zven imajo besede na papirju? Se to vprašanje ob branju sploh porodi? Morda se ne oblikuje v vsej jasnini, a je vendar prisotno nekje v ozadju, zaradi dejstva, da je roman A napisal glasbenik. Toda povezave z glasbo ni mogoče prezreti, prisotna je v sami strukturi romana, ki jo nedvoumno določajo stavki, kakršne poznamo iz glasbenih del. Stavki gradijo strukturo kompleksne romaneskne pripovedi, z imeni pa nas vodijo v srž čustvenega naboja slehernega od njih. Strastni Appassionato zveni hkrati kot avtorjev kredo in kot izziv samemu sebi, pa tudi bralki in bralcu. V njem se zgostijo temeljna bivanjska vprašanja, ki iščejo, pravzaprav terjajo odgovore. In ti prihajajo. Pravi ali napačni, spoznanja ali zmote. Oblikujejo se počasi, tako kot se počasi oblikuje in raste notranji svet pripovedovalca in protagonista Izidorja, od deške trme in nagajivosti, najstniških skrivnosti in negotovosti, prve resnične in globoke ljubezni, do tragičnega dogodka, ki zareže v njegov življenjski tok: »A je bil zasnovan že maja 1991 kot neposreden človeški odziv na tedaj še zelo svež doživljaj – silovit čustveni pretres, ki me je osebnostno spremenil za vse življenje. Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.«

Delo je res orjaško, v gosto tkani pisavi se skozi viharen tok razliva protagonistova pripoved, prečena z zgodbami ljudi, ki so vstopali vanjo na različnih postajah, se močno dotikali njegovega življenja, ga sooblikovali in spreminjali, zato je razumljivo, da se tudi pripovedovalec več kot samo dotakne njihovih zgodb. Liki so natačno uglasbeni, melodija slehernega med njimi zazveni v svoji harmoniji ali disharmoniji. Prepričljivo gnezdijo v zavesti protagonista, ki jih spremlja, opazuje, vzpostavlja z njimi pristen odnos in analizira njihove medsebojne odnose. Tako kot njega s svojo silovitostjo nagovarjajo tudi bralko in bralca. 

Medijski odzivi

»Tvoje pisanje je izjemno naporno za bralca. Naporno v dobrem smislu, ker zahteva človeka scela in mu ne dovoli zgolj površnega preleta teksta, saj je za kaj takega preprosto ... predobro!  Virtuozno prepletanje lucidnih zaznav sveta in duhovita zmedenost čustvenih izbruhov protagonista me spremljata tako vešče, da imam občutek, kot da berem že peti roman uveljavljenega avtorja. Gostobesedna Simfonija vrtinči in premetava s silo, ki je le tebi lastna, dragi Igor. Prestavi me iz dolgočasnega reala in odpre vzporedni prostor, v katerem jo zaslišim polno in mogočno.«
– Nataša Barbara Gračner

»S trilogijo sem si zadal ubesediti tudi nesluteno spremembo sveta, ki jo doživljam v zadnjih štirih desetletjih svojega veka – v času, ko nam je uspelo zrušiti utečeni red, a na ruševinah starega ne zgraditi ničesar novega, le odpreti Pandorino skrinjico.«
– Igor Krivokapič, radio Ars. Prisluhnite poglavju Affetuoso v interpretaciji dramskega igralca Blaža Šefa, radio Ars

»Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov. Končuje pisanje druge knjige, ki bo še obsežnejša od prve, zato je pustil pedagoško službo na ljubljanskem konservatoriju. Sicer pa se ni nikoli omejeval, lahko bi podžgal kako revolucijo ali pa kot biolog preučeval njemu ljubi svet narave, ali morda zamešal kak genski koktajl. Ker so ga od nekdaj zanimale spektulativne umetnosti, bi to verjetno vseeno dvakrat dobro premislil, saj je njegovo zlato pravilo, da kar nočeš, da se tebi zgodi, tudi ti drugemu ne delaj.«
– Magda Tušar, podkast Razkošje v glavi, RTV 365

»Ko sem končeval A, mi je v glavi odzvanjalo, da je ostalo še ogromno tega, kar je treba napisati, zato sem iz začetne simfonije v besedah A prišel do odločitve, da bom tej dodal še B, ki je že v sami zasnovi drugačen in sem ga označil kot trdo pripovedništvo, ter na koncu še C, ki pa bo napisan kot roman. B je tudi že dokončan in založba Sanje ga prav tako namerava izdati v knjigi. V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zajela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«
– avtor Igor Krivokapič o pisanju romaneskne trilogije

»Roman lahko beremo tudi kot hvalnico mladosti, kot pričevanje o odraščanju, hvalnico vsem izkustvom, lepim in krutim, ki zaznamujejo in oblikujejo mladega človeka. Ta hvalnica seveda še zdaleč ni sentimentalna, pričevanje o neki ali nekih mladostih je trezno in stvarno, pogosto jedko in cinično, a vendar prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem.«
– Nada Vodušek, spremna beseda

Podrobnosti
Format (mm) 165 x 235 mm
Obseg (št. strani) 760
Urednik Nada Vodušek
Zbirka SANJE roman
Založba Sanje
Jezik slovenski

Dokler si v srcu, izvir ne presahne; dokler iz izvira vre, živiš.

*

Iz zvočnikov se zasliši prasketajoč zvok in kmalu zatem globok riff na basu:

– Dum du duum, dum du dum du dum, dum du duum, dum du dum du dum. 

Po dveh ponavljanjih, se basu pridruži, še mehanično udarjanje bobna:

– Um ta, um tat ta da dat, um ta um tat ta da dat.

Glasba je silno temačna, kot bi prihajala iz podzemlja. Po kakih desetih ponavljanjih basa in bobna se zasliši otožno zavijanje sintetičnega, elektronskega zvoka, najprej se oglasi en, zatem čez njega drugi, tretji, na trenutke tvorijo sozvočje, se spet cepijo v posamezne, kot bi se iz podzemlja dvigal skrivnosten čad, kot bi ta čad predstavljal objokovanje za vekomaj pogubljenih in izgubljenih duš, zatem se pridruži kitara, precej tuzemsko, v nizki legi s preprostim motivom, ki gre vštric z basom in bobnom, vse se ponavlja in stopnjuje pričakovanje nekaj sekund in naposled: glas, kot iz grobnice, glas nepojmljive bolečine, glas iz onstranstva prične pesem. Predramim se in stopim do gramofona, kjer v roke vzamem ovitek in prvič zagledam njegovo sprednjo stran. Pretrese me do dna duše: preprost bel okvir, sredi zgornje polovice napis CLOSER, pod njim pa črno-bela fotografija, verjetno iz kripte kake cerkve, ki kaže mrtvega človeka, morda celo Kristusa, ki leži na parah in ima v prekrižanih rokah šopek cvetja, ob truplu pa klečijo tri ženske, prva se v svoji žalosti in obupu skruši do tal, druga se ohrani v komaj vzravnani drži trupa – je tik pred tem, da se od žalosti zruši –, pomaga si le z levo roke, ki ji sloni na mrtvaškem odru, tretja kleči najbolj vzravnano, zre mrtvecu v obraz, z obema rokama pa se na desni rami dotika še ene roke nevidne osebe iz senčnega ozadja, ki ji je morda nudena v uteho.

Moje oči se odprejo, občutno sem pretresen in glasba ne odneha, bas, bobni, elektronika, kitara in glas, ki poje napev: »Srce in duša, eno bo gorelo, eno bo gorelo ...« 

 

 

Igor Krivokapič

Igor Krivokapič

Igor Krivokapič (r. 1965) je slovenski skladatelj, tubist, pedagog in glasbeni urednik. Višješolski študij tube je končal leta 1988 na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v ZDA pa se je podiplomsko izpopolnjeval iz tube, elektronske in klasične kompozicije na Glasbenem konservatoriju Nove Anglije v Bostonu. Doslej je zložil več kot osemdeset del od instrumentalne, vokalne do elektronske glasbe, pri čemer se pogosto posveča pihalnim in trobilnim zasedbam. Njegove skladbe so bile izdane in tiskane v Sloveniji, Veliki Britaniji, Švici, ZDA in Italiji, izvajali pa so jih na vseh celinah razen v Afriki. Med letoma 2004 in 2012 je v sodelovanju s prestižnim nemškim podjetjem Melton razvil družino izvirnih glasbil – novih helikonov. Do septembra 2023 je bil profesor tube na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, še vedno je honorarni sodelavec na programu Ars RA Slovenija. Čeprav je večino svojega ustvarjanja posvečal glasbi, mu je bila ves čas blizu tudi književnost. Že v zgodnjih najstniških letih je pisal kratke zgodbe – spekulativke; ena – Sence – je bila pred polpetim desetletjem celo objavljena v Občasniku zdaj morda že kultne SSU – Sekcije za spekulativno umetnost, katere najmlajši član je tedaj bil in kjer so se med drugimi kalili tudi Miha Kovač, Andrej Blatnik, Matjaž Šinkovec, Samo Kuščer in še številni drugi. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je kot dijak gimnazije Ivana Cankarja objavil zgodbo Obračun s samim seboj v literarni reviji Preobrazba, drznem mladostnem projektu Luke Novaka in Jureta Gantarja. Na koncu istega desetletja (1988) je dokončal svoj prvi (neizdani) spekulativni roman En dan, ki je pisan kot pozitivna utopija in govori o dnevu popolnega življenja na način, kot si ga je sam takrat zamišljal.  Čeprav je kasneje ustvarjanje usmerjal izrecno v zlaganje glasbe, je sočasno kot avtor in urednik deloval tudi na programu ARS Radia Slovenija, kateremu je zapustil najmanj tri tisoč strani avtorskega besedila, od esejev do najrazličnejših glasbenih oddaj.

Poglej si ostala dela