Ameriški sfumato

Podrobnosti

Skozi pripoved – kot skozi nekakšno zakleto hišo – prehajajo duhovi v obliki spominov: na že zdavnaj pokojno mamo, balkanske vojne v 90. letih, plažo iz otroštva. Stalnost teh motivov je v kontrastu s slogom in zgradbo, ki se spreminjajo iz zgodbe v zgodbo.

Poleg sklicevanja na renesančno estetiko Pejović usmeri pozornost tudi na glasbenike (Bach, Dvořák, Bob Dylan, Nellie McKay), filmske režiserje (Pedro Almodovar, Nanni Moretti, Todd Haynes) in na druge književnike, zlasti na Danila Kiša, ki nastopi v izmišljeni epizodi zgodbe »Belmondo«.

Natis je gmotno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Odlomek

Okno sva odprla do konca; vdihujeva prah rdeče zemlje, skozi sonce precejene arome borovcev. Glavo potisnem ven, obraz nastavim vročemu, dišečemu vetru. Tak mora biti občutek ob prebijanju zapredka.

Medijski odzivi

"Če demokracija sploh obstaja, jo je nevroznanstvenik utelesil v liku Miloša. Če človeškost z vsemi svojimi napakami sploh obstaja, je utelešena v Milošu."
 - Nenad Latinović, Radio Študent

"Lahko je pisati o znanih stvareh, ker je koordinatni sistem znan. Um se lahko v njem svobodneje giblje. V tej knjigi je zelo malo mojih izkušenj in še to se prirejene. Je pa glavni junak nevroznanstvenih, ker mi je bilo o tem pač najlažje pisati."
- Vojislav Pejović v pogovoru s Tjašo Razdevšek, Poletna scena, TV Slovenija

"Glavni impulz za knjigo Ameriški sfumato je bila večerja. Prva zgodba v njej je posvečena dobri prijateljici Američanki, pri kateri smo nekega večera ob pecivu in pijači govorili o marsičem. Potem je nekaj rekla, izdavila je precej vulgarno pripombo o hrepenenju in strasti – v tistem trenutku se mi je pred očmi narisala knjiga z vsemi svojimi značilnostmi. In sem jo začel pisati."
- Vojislav Pejović v pogovoru z Niko Vistoropski, Ona

"Edina kolektivna identiteta, ki jo je Vojislav Pejović kdaj čutil, je jugoslovanska."
- Sanja Rubinić, Naglas!, TV Slovenija