ANGELI VSAKDANJEGA DNE gibka vezava

Nesnovna prosojna telesa za razkošnimi grmi življenja preštevajo odcvetele vrtnice. S polno torbo intimnega brašna potujejo nad tanko plastjo civilizacije, skozi (ne)izživeta človeška cesarstva, in tankovestno pogledujejo v prostore gneče – v težnosti trenutkov, ko je vkrcanje na čoln življenja epizoda, ki je pravkar ostala brez osrednje teme. S predirljivim očesom zahajajočega sonca izpovedujejo sestradane spomine in apatično bonaco čustev, ki so v kaščah preteklih dejanj izparela v ranjene oblake …
(Tjaša Koprivec)


V novem romanu Michala Viewegha se 5. septembra 2006 v Pragi znajde skupina angelov z dokaj nenavadnimi imeni – Hachamel, Jofaniel, Nith-Haiah, Ilmuth, katerih poslanstvo je spremljati izbrane ljudi v zadnjih trenutkih življenja. Viewegh je v svojem romanu kot umirajoče izbral povsem navadne Pražane, ki živijo iz dneva v dan, ki jih sam srečuje na ulicah, angelom pa je vdahnil kar se da veliko človeških lastnosti. Na zemljo tako ne pridejo samo, da bi prisostvovali smrti, ampak si tudi popestrili svoje življenje ter opravljali posredniško nalogo med smrtniki in bogom. Knjiga je Vieweghovo doslej najresnejše, najbolj melanholično delo, povod zanjo je dobil ob smrti v svoji družini.

Po avtorjevih besedah je to delo "spretna zgodba o ljudeh, angelih in umiranju ... knjiga o nas vseh. Naš čas je odmerjen, vendar se vztrajno obnašamo, kot da bi bili nesmrtni."

Viewegh ima med sodobnimi češkimi avtorji najštevilčnejše bralstvo, to delo pa je kot vsa njegova zelo izvirno, ima drzno kompozicijsko zasnovo. Slovaško komorno gledališče Martin je Angele vsakdanjega dne že v začetku leta 2008 uprizorilo na odru. Ob tej priložnosti je Michal Viewegh povedal, da je vesel navdušenega odziva publike, ker mu ta knjiga osebno ogromno pomeni, odseva namreč njegove izkušnje ob izgubi očeta. Dodal je še, da Angeli vsakdanjega dne po njegovem mnenju prinašajo upanje in izžarevajo pozitivno energijo.