Annina poroka

Pripovedovalka Sonia na dan hčerine poroke na tihem dela obračun s svojim življenjem in skozi tok njenih misli in spominov se počasi izrisujejo njene mnogotere in protislovne identitete: tujka v Franciji, napol bohemska pisateljica, samska mati konformistične, meščanske, tako zelo francoske hčere. Duhovito obrnjena podoba medgeneracijskega nerazumevanja se spaja s težavami priseljenske identitete, medtem pa se protimeščanska upornica v Sonii obupno trudi, da bi se brez spodrsljaja prebila skozi hčerkino poroko v belem.

Annina poroka je rahločutna in duhovita raziskava najmanjših vzgibov ločevanj, nestrpnosti in zavračanja ter meditacija o sprejemanju drugega. Te probleme zgrabi na najbolj skritih ravneh medosebnih odnosov: »Koliko časa prebijemo tako, da si zapletamo življenje? Koliko časa potratimo tako, da se ukvarjamo s svetom, s svojo podobo, s podobami in lažnimi podobami, in tako pozabljamo gledati te, ki jih ljubimo? Koliko teorij smo proizvedli o enakosti, o strpnosti, in kolikokrat smo se sami zase, ko smo sneli krinko, odzvali s primitivnim rasizmom?«

V Annini poroki je Nathacha Appanah dosegla samosvoj spoj intimne izpovedi glavne junakinje, ki teče v širokih, navidezno naključnih vijugah, in dramaturške zgradbe, ki po svoji strnjenosti spominja na klasicistično dramo (cel roman se odvije v enem dnevu). Pripoved je izčiščena, nobena beseda ni odveč, svoje teme pa pisateljica razvija na kar najbolj minimalistično zajetem gradivu, ki ga izkoristi do zadnje podrobnosti, zato je roman sicer zelo tekoče berljiv, a tudi vabi k užitkarsko počasnemu ponovnemu branju in razbiranju nians.

Knjiga je izšla s podporo programa Kultura 2000.