Simone Weil

Rojena v agnostično judovsko družino v Parizu leta 1909 je Simone Weil od ranega otroštva kazala ne le izjemno sposobnost učenja, temveč tudi oster občutek za pravičnost: sladkarijam se je pri šestih letih odpovedala, ko je izvedela, da delavskim otrokom to skromno razkošje ni dostopno. Blestela je na vseh šolskih stopnjah, a zmeraj veljala za nenavadno, na videz nedostopno osebo. Leto dni starejša gimnazijska sošolka Simone de Beauvoir se je spominja po »bizarnih oblekah« in okorni hoji, pove pa tudi, da so Simone Weil v šoli vsi poznali po osupljivo kritičnem intelektu in izjemni socialni občutljivosti. Na École normale supérieure je študirala filozofijo in klasično filologijo (posebej helenistiko), ob študiju pa se ves čas vključevala v sindikalni boj proti krivicam, ki so poniževale delavski razred. Po diplomi se je zaposlila kot učiteljica filozofije, vendar je pedagoško delo kmalu opustila, da se je lahko v celoti posvetila družbenemu aktivizmu in pisanju. Pri petindvajsetih letih je doživela dokončno, brezkompromisno spreobrnjenje v krščanstvo in ga doživela, pravi sama, kot »vero sužnjev«, svoje življenje v njem pa ugledala kot odprtost za odrešenjsko trpljenje. A ne kot pohlevno »jagnje, ki odjemlje grehe sveta«, temveč kot misleči človek, ki svoje telo neposredno zastavi za boleče dojetje telesnega trpljenja, filozofsko misel pa kot boj za bistvene uvide v človeško naravo in družbo. Poslanstvo Simone Weil: izkusiti, razumeti, ponotranjiti nesrečo tega sveta.

Vseskozi je pisala svojo edinstveno filozofijo, hkrati pa fizično delala in se izčrpavala: v tovarnah, na poljih, v vojnah. Kot bolničarka se je udeležila španske državljanske vojne in si tam v zaledju po nerodnem hudo poškodovala nogo. Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil Pariz razglašen za »odprto mesto«, zato se je morala umakniti na jug Francije, v Marseille, in tam navezala nekaj prijateljstev: posebej blizu ji je bil dominikanski redovnik Joseph-Marie Perrin, ki je sodeloval z odporniškim gibanjem in po vojni skrbel za filozofsko zapuščino Simone Weil. Aprila 1942 je s starši za nekaj mesecev odpotovala v ZDA, od tam pa se je novembra istega leta preselila v London, ker je življenje v New Yorku občutila kot času neprimerno udobje. V Angliji je v letu do prezgodnje smrti 24. avgusta 1943 napisala nekaj svojih najboljših besedil. Umrla je izčrpana, obnemogla in izstradana: smrti ni pričakovala kot nepovratnega konca ali zatemnitve, temveč kot odrešitev, duhovni obet in izpolnitev človeškega trpljenja.

V knjižni obliki so njeni teksti izšli šele v povojnem času, v petdesetih letih 20. stoletja. Izjemnost njenega filozofskega stališča je tedaj začela močno vplivati zlasti na tiste bralce in premišljevalce, ki jih zanimajo izvori ideologij in njihova bistvena etična enotnost. Preden je Albert Camus leta 1957 odpotoval na podelitev Nobelove nagrade v Stockholm, se je za dve uri zaprl v delovno sobo in knjižnico Simone Weil.

Vir: spremna beseda Primoža Viteza O dveh vrstah ovir na poti k pozornosti